Petdeset let organizacije tekmovanj v vseh mogočih pogojih in z vsemi selitvami pomeni velik opus. Začeli so ljudje z Dušanom Senčarjem na čelu, ki ni le vodil vsega skupaj, ampak je Zlato lisico ustvarjal. Bil je svetovljan, znal je zbrati ljudi okoli sebe, iz tujine prenesti organizacijo v Slovenijo. Ja, ob jubileju sem zagotovo nostalgičen.
Realnost je pa trda…Res je. Zagrizli smo v to jabolko oziroma selitev v Kranjsko Goro zaradi dveh zadev. Prva je, da smo želeli, da tekmi ostaneta v Sloveniji. Dekletom želimo omogočiti, da se pred odhodom na olimpijske igre pokažejo navijačem in da lahko dosežejo vrhunski rezultat. Poleg tega z organizacijo tekem obdržimo tempo sodelovanja v svetovnem pokalu. Večkrat govorimo, da imamo v Sloveniji dva velika organizatorja tekem v alpskem smučanju, obenem pa pravimo, da smo tako majhna država, da 250 kilometrov ne pomeni takšne razdalje, da ne bi mogli zelo dobro sodelovali.
Gorenjsko-štajerska sloga je vedno delovala, kajne?(Vilarja je na kratko prijateljsko ogovoril ravno prvi mož kranjskogorskih prirediteljev Srečko Medven.) Okoli 35 let sem v svetovnem pokalu v Mariboru. Nikoli nisem začutil, da bi imeli kakšne neporavnane račune. Vedno smo našli rešitev, ki je šla v smer izvedbe tekmovanj.
Se bojite, da bi zaradi stalnih težav z vremenom izgubili organizacijo tekem za svetovni pokal?Ne. Imamo pogodbo, podpisano do leta 2016, in smo tudi že na koledarjih za v bodoče. Opozoril bi na naslednje: mariborska proga je specifična. Naša tekma je mestna. Omogočamo, da gledalci pridejo do tekme z javnim prevozom. Bližina mesta pomeni, da lahko organiziramo pester družabni del. Lani smo imeli fantastičen obisk, v dveh dneh 40.000 ljudi. Vsak dan je bilo na javnem žrebanju in koncertu na trgu v mestu 8000 ljudi.
Ste že dobili kakšno opozorilo od Mednarodne smučarske zveze FIS?Ne. Intenzivno se naš termin seli z začetka na konec januarja oziroma začetek februarja. Zima se namreč začenja kasneje. V Mariboru smo imeli zimo včasih konec decembra, zdaj pa tri do štiri tedne zamuja. Glede na zadnje razgovore z Atlejem Skaardalom bomo vztrajali pri tem terminu.
Podobni dvomi, ali bo še mogoče pripravljati tekmovanja v Mariboru, so se porajali v sedemdesetih letih, ko se je tekma selila v Sarajevo.Drži. Snežna podlaga je osnova, brez nje ni tekme. Po drugi strani pa brez dobrih organizatorjev z dolgoletno tradicijo tekme prav tako ni. Pri pripravi kompaktnega snega skušamo vključiti še več najnovejših tehnologij. Vključujemo najboljše možne snežne topove in se trudimo izkoristiti vsako uro mrzlega vremena.
Imate na voljo dovolj kakovostno tehnologijo?Imamo.
Na najbolj vrhunski ravni?To zagotovo ne. Nekaj let nismo veliko vlagali v razvoj tehnologije, ker je imel Športni center Pohorje v zadnjih časih precej težav.
Kako kaže sedaj?Zadeve so se normalizirale. Pred dnevi smo dobili potrditev prisilne poravnave, kar pomeni, da bo družba delovala naprej. Smo v fazi prenosa terjatev iz Nove kreditne banke (75 odstotkov) in Nove Ljubljanske banke (25 odstotkov) na slabo banko. Medtem sta se banki dokapitalizirali.
Koliko znašajo vsi krediti?Izpostavljenost do bank znaša nekaj čez petdeset milijonov evrov. Problemi z odplačevanjem pa so nastali pred dvema letoma.
Finančna konstrukcija bo letos zaradi selitve v Kranjsko Goro verjetno manj trdna?Načrtujemo projekt, vreden okoli milijon ali milijon in sto tisoč evrov. V tem trenutku je denar zagotovljen in načrtujemo, da bo vsaj sto tisoč evrov ostalo v klubu.
Če pravila mednarodne smučarske zveze FIS tega ne bi onemogočale, bi po obilnih padavinah v zadnjih dneh Zlato lisico ta konec tedna lahko izvedli v Mariboru?V takšnih pogojih, kot so v Mariboru sedaj, bi šli v smeri organizacije tekme na Pohorju. Toda normativi FIS so takšni, da to ni mogoče. Moramo pa biti pošteni in povedati, da mora imeti karavana svetovnega pokala nepretrgoma vsak teden tekmo svetovnega pokala. Teh pravil se je treba držati. Tekmovanje smo se odločili izpeljati v Sloveniji in ta odločitev je bila pravilna, grenak priokus pa ostaja. Petdeseto tekmovanje za zlato lisico bi moralo biti organizirano v Mariboru, ampak proti vremenu se ne moremo boriti.
Sedaj je čas tudi za lepše teme. Verjetno imate v petdesetletni zgodovini Zlate lisice svoj najlepši spomin.Najlepše spomine imam na svoje prve korake v organizaciji tekmovanja. Začel sem delovati v ekipi, ki je skrbela za podeljevanje pokalov in nagrad. Takrat sem kot nadebudni smučar dobil priložnost pomagati v organizacijskem komiteju. Zagotovo pa je bila vrhunec 49. Zlata lisica. Na lanski tekmi nam je šlo vse po načrtih. Če bi Tina Maze zmagala še v veleslalomu, bi bilo pa čisto vse popolno. Ampak že to, kar se je dogajalo, je bilo izjemno.
