Ti so razkrili programa Prism in Tempora (zbiranje podatkov o prometu na svetovnem spletu in o uporabnikih), zbiranje podatkov o telefonskih komunikacijah, prisluškovanje svetovnim voditeljem in druge dejavnosti, ki so dvignile ogromno prahu v ZDA in po svetu, kjer je NSA sodelovala z mnogimi tujimi obveščevalnimi službami. »Vem, da bom moral trpeti zaradi svojih dejanj in da predaja teh podatkov javnosti pomeni moj konec,« je dejal novinarki Washington Posta, »vendar nočem živeti v svetu, kjer je vse, kar rečem ali storim, posneto. Moj edini cilj je obvestiti javnost o tem, kar se počne v njenem imenu in proti njej.«
Snowden se je rodil v Severni Karolini uslužbencu obalne straže in uradnici na sodišču. V šolo je hodil v Marylandu, študiral v Liverpoolu in delal v ameriškem vojaškem oporišču na Japonskem. Hotel se je boriti v Iraku, da bi »pomagal zatiranim«, a leta 2004 ni opravil urjenja specialnih enot, ker si je zlomil obe nogi. Potem se je zaposlil pri Cii in med drugim delal v Švici, leta 2009 pa pri podjetju Dell, pogodbenem partnerju NSA. Hitro je obveljal za genija, ki je znal opaziti varnostne luknje in rešiti probleme, kjer so drugi zatajili, zato je dobil dostop do praktično vseh podatkovnih baz NSA. Aprila lani je dokumente presnel.
Njegova pričakovanja so se uresničila. Po objavi zgodb v vodilnih zahodnih medijih je Snowden najprej obtičal v Hongkongu in iskal državo, ki bi ga sprejela. ZDA so zahtevale njegovo izročitev, potem ko je za nekaj časa obtičal na moskovskem letališču, pa mu je enoletni azil z možnostjo podaljševanja ponudila Rusija, kar je opazno ohladilo odnose z ZDA, da je predsednik Barack Obama odpovedal septembrsko srečanje z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom ob robu vrha G20.
Kakšna usoda ga čaka, je nejasno. Nekateri bivši žvižgači pravijo, da bo postal zagrenjen, se predal in na koncu odslužil kazen. Vmes prihajajo namigi, da bi ga lahko pustili pri miru, če ustavi nove objave dokumentov, kar pa ameriška vlada zanika. Morda bo največ odvisno od ameriških sodišč. Mnenja tam so različna, mogoče pa je pričakovati, da bodo sporni programi NSA končali tudi na vrhovnem sodišču. Če slednje odloči, da predstavljajo kršitev četrtega amandmaja k ustavi o prepovedi neutemeljenega pregleda in zasega, potem bo na vrsti vprašanje: se sme kaznovati tistega, ki je na nepravilnosti opozoril z razkritjem zaupnih programov, ki so po uradnih trditvah ključni za zagotavljanje varnosti?
