1. Stanovanjski sklad je hotel urediti stanje v zemljiški knjigi, saj je bil v tej formalno lastnik še vedno podjetje Gradis.
2. V tožbi zoper Gradis zahtevajo ugotovitev lastninske pravice na zemljišču, ki v naravi predstavlja zemljišče pod stavbo na Kvedrovi 17.
3. Nerodno je, da je gradbeno podjetje zemljišče zastavilo pri banki in je zdaj obremenjeno s tremi milijoni evrov hipoteke.
4. Zato je sklad na sodišče vložil tožbo za uveljavljanje lastninske pravice in izbrisa hipoteke.
5. Glede drugih zemljišč okoli te stavbe (in drugih stavb v okolici) so bili po njegovih podatkih sproženi postopki za določitev pripadajočih zemljišč po zakonu o vzpostavitvi etažne lastnine (ZVETL) na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe.
6. V svoji drugi pripravljalni vlogi banka očita skladu in njegovim pravnim prednikom nezadostno skrbnost in neaktivnost v zvezi z vpisom lastninske pravice v svojo korist v zemljiški knjigi.
7. Direktor sklada je potrdil, da je podobnih primerov v Ljubljani več, da so vanje vpleteni različni subjekti, sklad pa jih običajno rešuje kot lastnik posameznih stanovanj v stavbi skupaj z drugimi lastniki po postopkih, sproženih po zakonu o vpisu etažne lastnine.
8. Neurejenega stanja iz preteklosti po njegovem prepričanju ne gre pripisovati toliko površnosti, temveč zanemarjanju pomena zemljiške knjige v času družbene lastnine.
9. MOL je sprožila postopke za ureditev zemljiškoknjižnega stanja na zemljiščih, ki pripadajo občini, in poziva etažne lastnike, da tožijo za »funkcionalna zemljišča«.
Iz članka je na primeru jasno razvidno, kam smo zabredli v pravnem redu te države. Na sodiščih se rešujejo zapleteni primeri lastnin na nepremičninah, ki vse izhajajo iz nepravilno nastavljenih javnih evidenc grajenega stanja (v katastru stavb, v zemljiškem katastru in posledično v zemljiški knjigi).
Tudi tožba sama občinskega organa je simptomatična: občinski stanovanjski sklad toži samo za »stavbišče«, zunanje površine zgrajene soseske pa prepušča postopkom, ki so jih sprožili drugi na sodišču. Pri tem se niti stanovanjski sklad niti občina sama nista brigala za pravočasno in nujno ureditev statusa »grajenega javnega dobra« občinskega pomena na, za javno rabo zgrajenih in urejenih, zunanjih površinah soseske!
Kot je razbrati iz članka, je takih (in podobno neurejenih) primerov v Ljubljani veliko, pa vsi skupaj čakajo na razplet na sodišču, čeprav je postopek evidentiranja in opredeljevanja »grajenega javnega dobra« za površine, ki so namenjene vsem (bile zgrajene za take potrebe!), znan in večinoma lahko vnaprej pripravljen in neodvisen od razsodb na sodišču (razen kadar se premoženjsko zaplete v več stopnjah, kot je obravnavani primer – pa tudi takrat bi občina morala razpolagati s tehnično in drugo dokumentacijo o pravilnem evidentiranju v katastrih, ki bi služila za argumente v prid občini).
Funkcionalna zemljišča stavb so mejaši na »grajeno javno dobro« (GJD), zato se v postopkih za GJD, ki ga mora izpeljati občina, istočasno razreši na tehnični način (s pravilno izvedeno parcelacijo na podlagi listin iz časa gradnje) oboje.
Brez pravilno nastavljene dokumentacije za evidentiranje zemljišč v javnih evidencah (beri v Zemljiškem in komunalnem katastru) tudi sodišča ne morejo razrešiti pravilno »funkcionalnih zemljišč«, o »grajenem javnem dobru« pa tako in tako velikokrat sploh ne razsojajo, čeprav enega brez drugega v urbano urejenih soseskah ni možno pravilno določiti.
Martina Lipnik, Ljubljana
