Britanci pojedo dvajset milijonov puranov na leto, od tega polovico za božič. Največ puranov pojedo v ZDA: tristo milijonov na leto. Največji pokol puranov se zgodi za največji ameriški praznik, tako imenovani zahvalni dan (vsak četrti četrtek v novembru), ko pojedo 45 milijonov puranov. Za božič jih glavo izgubi 22 milijonov. Najbolj zagnani jedci puranov pa so menda v Izraelu, kjer povprečni državljan poje trinajst kilogramov puranjega mesa na leto.
Nesrečni soimenjak Turčije
Na Otoku povprečni državljan poje precej manj puranjega mesa – 4,8 kilograma na leto. Številni ga jedo samo za božič, ko velika večina edinkrat v letu jé tudi brstični ohrovt, ki ostaja nepogrešljivi del božične večerje, čeprav ga posebno otroci, pa tudi nekateri odrasli, resno sovražijo.
Puran je v angleščini turkey, a močno dvomim, da prav veliko Britancev ve, zakaj mu rečejo enako kot Turčiji, ki je po angleško prav tako »Turkey«. Čeprav v Turčiji jedo purana in vam radi ponudijo pečeno »švarmo«, puranjo nogo, puran pač ni doma v Turčiji. Sredi šestnajstega stoletja, nekje med letoma 1540 in 1550, so turški trgovci v Britaniji organizirano prodajali velikega ptiča, ki so ga prek Turčije uvozili z Madagaskarja. Ker je bil podoben lokalnemu ptiču, znanem kot guinea fowl – temu se po slovensko reče pegatka – so mu rekli »turkey fowl«. Naslednji so tega zajetnega ptiča v Evropo prinesli Španci. Iz Severne Amerike. Britanci so vztrajali pri imenu »turkey fowl«, sčasoma pa opustili »fowl« in puran je postal in ostal »turkey«, soimenjak Turčije. Kmalu, že okoli leta 1575, pa je postal tudi »zvezda« božične večerje, vendar samo v bogatih domovih.
V mnogih drugih jezikih puranu rečejo »ptič iz Indije«. V Turčiji mu rečejo hindi, kar v turškem jeziku pomeni Indija. Pa vseeno ni iz Indije ali Turčije, ampak iz Mehike, je pa res, da so ga radi, potem ko se je pojavil v Severni Ameriki, že okoli leta 1000 lovili ameriški Indijanci. Ker so imeli radi sladkasto sočno puranje meso in ker so uporabljali puranja peresa za okras ter boljši let puščic.
Priljubljeni beli puran
Prve purane, natančno šest jih je bilo, naj bi v Britanijo že leta 1526 prinesel popotnik William Strickland iz Yorkshira. Dobil naj bi jih od ameriških Indijancev. Tudi če ni bil prvi, o čemer nekateri zgodovinarji dvomijo, je bil prvi, ki je obogatel s purani; dal si je narediti družinski grb, v njem pa puranjega samca. Ta je ena prvih evropskih upodobitev purana. Razvpiti angleški kralj Henrik VII. (1491–1547) naj bi bil prvi kralj, ki se je mastil s purani, vendar je ta dokončno zamenjal pava kot »zvezdo« božične večerje na dvoru šele pod kraljem Edvardom VII. (1841–1910). Puran je bil razkošje v Britaniji vse do petdesetih let dvajsetega stoletja. Bogataši so ga imeli radi že veliko prej, ker je imel veliko več mesa kot nekdanje kokoši, ki so bile precej manjše od današnjih. Še leta 1930 je moral povprečni Otočan za purana plačati enotedenski zaslužek. Zdaj ga »zasluži« v manj kot dveh urah. Temu primerne so količine božičnih žrtev med purani.
Če verjamete ali ne, danes po svetu redijo 43 različnih pasem purana. Na Otoku je daleč največ tako imenovanih standardnih belih puranov. Zakaj neki? Zato, ker tako hitro zrastejo. Od vseh živali hitreje raste samo modri kit (po rojstvu pridobi devetdeset kilogramov vsakih 24 ur). Puran je »zrel« za človeški krožnik v petih do šestih mesecih. Samo tisti, ki se izvalijo po juliju, preživijo božič. To ne pomeni, da kaj dalj živijo od puranov, saj po šestih mesecih še slabše končajo: namesto celi so razkosani na zrezke, zmleti, stisnjeni v klobase, sploščeni v burgerje... Nekateri purani se nevede udeležujejo tekmovanj. V Guinnessovi knjigi rekordov na primer nastopa tudi Paul Kelly, svetovni rekorder v hitrostnem razkosavanju božičnega purana, s časom tri minute, 19 sekund in 47 stotink.
Inteligentni ljubitelj glasbe
Znanstveniki trdijo, da fosili potrjujejo, da živijo purani na našem planetu že približno deset milijonov let. Tisti občudovalci purana, ki ga ne jedo, pravijo, da je puran iznajdljiva, okretna in lepa žival. Poznavalci pravijo, da je inteligentna žival, ki se rada pocrklja (rada čuti božanje svojega perja) in posluša glasbo ter glasno zapoje zraven.
Če puran naravno odraste v naravnem okolju (ne pa na hitro in za hrano), lahko leti do 88 kilometrov na uro in teče skoraj trideset kilometrov na uro ter živi do deset let. Bolje pa je, da ne veste, kako končajo kratko življenje v nenaravnem okolju in do kakšnih zapletov prihaja pri velikem nervoznem božičnem pokolu puranov – vsaj ne pred božično večerjo, še posebno, če vključuje purana.
