Takrat je vse porezala vojska. Obglavljala je bende. Ampak močan bend pomeni nekaj več, to ni zgolj glasba. Močan je bend, ki pusti sled. Velvet Underground na primer nikoli niso bili najboljši bend, so bili pa močan bend.
Hm, ko zapojete Čudo ali pa 500 wattov, se mi zdi to nekaj najboljšega od vas.Res? To me pa preseneča. V tistem bendu?! V tistem funku nisem bil najbolj srečen. Takrat sem bil osebno že bolj v Grahamu Parkerju in v novem valu, igrali smo pa »ni, da ni«. V študentskem naselju smo imeli v menzi po 2500 ljudi, da si prišel od odra do piva, si pa potreboval 40 minut. Se je pa tedaj dalo igrati. Na gradbeno šolo v Ljubljani je v tistih časih mirno prišel igrat zagrebški hard rock bend Nirvana.
Od kdaj ste profesionalec?Odkar sem pustil službo. Tega dolgo časa nisem hotel. V osemdesetih letih sem bil učitelj nemščine, angleščine, moralne vzgoje, potem sem šel na radio, potem sem pa enkrat v živalskem vrtu sedel z nekim Bosancem, ki se je čudil temu, da delam in pišem pesmi. Rekel mi je, da sem nor. Naslednji dan sem dal odpoved. Tedaj sem že imel komad Namesto koga roža cveti.
Mar tisto s Krpani ni bil profesionalizem?No ja. Računali smo okoli 800 mark na nastop, medtem ko so imeli verjetno Gu-gu vsaj še enkrat toliko. Nismo imeli menedžerja. 150 mark po človeku smo služili, kar je bilo seveda prav tako dosti. Nismo imeli velike cene, smo pa veliko igrali. Na Primorskem smo malodane spali. Nastopali smo v vaseh s 50 hišami, kjer se je zbralo po 1500 ljudi. In Krpani so definitivno najbolj popularen bend, v katerem sem igral.
Opremo ste torej sami prekladali kar dolgo?Uf, precej dolgo. S Horizonti smo na primer končali ob enih, pospravili smo pa vse šele ob petih zjutraj. Tudi s Krpani smo v začetku še sami prenašali škatle. In na začetku smo šli na neki koncert celo z avtobusom. Z redno linijo.
Danes veljate za pevca z velikim P.Zadnjič, ko sem z neko godbo igral My Way, sem se res počutil kanček tako. Igrali so iz F-ja, sam ga pa pojem iz C-dura. Speljal sem zadevo, čeprav sem končal ves zaripel.
Se je vaš glas z leti kaj spremenil?Seveda, vsakemu se. Menda samo McCartney še poje iz istih leg, kot je nekoč. Tudi sam sem znižal glas, že zato, da se gosposko postaram. Moj oče, ki ima 85 let, se gosposko stara. Sediš in poješ, tudi če imaš zlomljen kolk. Nič te ne more presenetiti. Potem ko sem imel nesrečo in končal v zdravilišču v Rogaški, sem tudi nehal kaditi. Sam od sebe. A to je šele zoprno za glas – ko nehaš kaditi. Ko se vse začne luščiti. Preden sem posnel Tisto črno kitaro, sem nalašč pokadil dve škatli in spil pol litra vojske, samo zato, da ne bi piskal. Da bi zvenelo.
Pa saj niste nikdar imeli težav z barvo glasu?Takrat sem bil vendarle še mlajši. To so sicer standardni postopki. Tipi na primer zelo radi snemajo zjutraj, skrokani. Sam tega sicer še nisem izpeljal, čeprav bi že dolgo rad. V glasu se pač pozna vse.
Kako se je v vseh teh letih spreminjalo občinstvo pod odrom? Preveril bi namreč rad neki svoj vtis, da tja do tistih predosamosvojiteljskih koncertov publika v naših krajih niti ni trzala na finte tipa »gremo roke gor, vsi«. Da se je to začelo dogajati šele na nacionalno gorečnih prireditvah.Hm, prav nimam v glavi publike iz tistih časov. Sam nikdar nisem spodbujal ljudi k temu, vsaj meni se je to upiralo. Nekateri so se tedaj zares iz tega najprej zafrkavali, potem jim je pa postalo všeč. Vem pa, kako je danes: ljudje poslušajo samo hite, pa še to samo refrene. Naš folk je kot na športnih prireditvah: hočejo samo zmage. Nimajo živcev za kaj novega. Pa fino je, če komu kaj spodleti. Bil sem gost Massima Savića na njegovem koncertu v Areni v Puli. Pri prvem komadu se mu je snela kitara iz jermena in padla na tla. Podrl se mu je svet. Bilo je vidno. Vendar pa je publika odreagirala z aplavzom. Ko se je meni nekaj takega zgodilo nekoč v Križankah, so se mi začeli smejati.
Od kdaj ste poskušali nase opozarjati v drugih nekdanjih jugoslovanskih republikah?Tako imenovana stroka je vedno vedela zame, vendar pa se nisem posebej trudil. Vedno sem pel v slovenščini. Pa seveda ne prideš v medije. Na kakšno nacionalko kdaj morda še, komercialne postaje so pa enak teksas kot tukaj.
Bi lahko rekli, da ste z razpadom Jugoslavije celo profitirali? Šele v novi državi ste se profilirali kot eden glavnih pevcev.Ne vem, če je to res. Ni nujno, da s Krpani ne bi naredili tudi še kaj več, kot smo.
In nekako sočasno z razpadom Jugoslavije ste preklopili v etno. Kar je bilo nenavadno. Včasih je bila to malodane izdaja rockerskih načel.Uf, čista izdaja. Saj so se me tudi vsi odrekli. V etno me je inicirala plošča Šabana Bajramovića in pa Ciganov Ivanovičev. Najprej sem iskal tamburaše. Prek Marka Hrena sem se povezal z Maroltovci, iz česar so nastali Šukarji, s katerimi sem posnel Rožo, skoraj istočasno sem pa na neki birmi srečal stare muzikante iz Beltincev, ki so tam godli. Bilo je pred prvimi volitvami, ko smo s prijateljem Štefanom Smejem ustanavljali zelene v Pomurju. Nekaj let pred tem nam je v akciji Mura fuck off pomagala tudi Mladinina Fotogrupa M. Za akcijo je bil potreben bend in sprva bolj za hec sem se pokombiniral z beltinškimi godci. A iz tega je potem začela nastajati glasba. Rokerji so zmajevali z glavo, muzikologi pa nergali, da se to tako ne igra. A za mene je bila ta glasba kot »delta blues«.
Kot da vas je etno sprostil?V začetku smo bili starci in jaz na kitari. Bilo je pa odkritje nečesa povsem novega. O sole mio, Che sera, Lili Marleen in tovrstni šlagerji, sam sem pa dodal My Way, Knocking on the Heaven's Door in Passenger, kar so oni poimenovali Angleška 1, Angleška 2, Angleška 3. Začel sem igrati z ljudmi, ki sem jih poslušal 40 let prej. Moj stari je sicer igral nekaj malega po vojni, in sicer pretežno šlagerje ter kanček jazza; in šele ko sem ga jaz zvabil, je spet začel igrati.
Kako obremenjujoča vam je pozicija malodane državnega pevca? Ne mislim pevca za proslave, ampak v smislu, da je država ob nastanku potrebovala tudi svoj zvezdniški sistem, pevce, bende.Zadeve so bile tedaj dejansko podjetne, po drugi strani smo pa s Krpani prišli igrat na Primorsko v dvorano, v kateri se je nabiral led. »Saj bo prišlo občinstvo in bodo nadihali toploto,« so nam rekli. Ni bilo za nikamor. In zato sem s Krpani tudi nehal. Naenkrat niso več kurili. Od koga je dvorana? »Od nekega lastnika.«
Zato ste razpadli?Preveč smo kolovratili okrog, tretja plošča je bila kanček premalo radijsko prijazna in je »padla skozi«. Čeprav smo imeli koncerte polne. Zadnjič smo igrali na Poljanah, kjer vem, da sem vrgel steklenico vina v steno.
Ste se skregali?Ne, nikdar, čeprav se je dalo prebrati, da naj bi se s Klinarjem skregala, kar absolutno ni res. Že zaradi tega ne, ker njega zadnja tri, štiri leta ni bilo zraven. On je imel Agropop. Skupaj sva sicer napisala komade za plato Od višine se zvrti, ampak po tistem, ko se je prijela in smo začeli nastopati, je bil on že drugje. Smo pa zadnjič v Cankarjevem domu Krpani nenapovedano nastopili in tudi v soboto bomo ponovili nastop.
Vseeno še nisem dobil prepričljivega odgovora, zakaj ste se razšli. Kdo je prvi rekel, da se ne gre več?Verjetno jaz. Spomnim se zase. Vmes sem tako ali tako delal drugo glasbo in že posnel Spominčice. Dejansko se mi je rock'n'roll zazdel kanček preozek. In nisem videl več smisla, da se osemkrat na teden mečem po tleh za pretežno pijane ljudi, ki jih ne zanimajo nove, drugačne, nehitovske pesmi.
Melos, ki ga izvaja Beltinška banda, je za osrednjo Slovenijo eksotičen, obenem se ga pa razume kot prekmursko glasbo. Vendar pa je vprašanje, koliko je to, kar igrate, v Prekmurju dejansko živa, obstoječa glasba.To se je morda igralo med vojnama ali pač takoj po vojni, sicer so jo pa ohranjale kvečjemu folklorne skupine. Lahko bi rekli akademska glasbena dediščina. Po drugi strani je pa naraslo število cimbalistov in goslačev. Pred dvajsetimi leti jih ni bilo.
Tudi sam sem dobil ta vtis, kajti najmočnejši prekmurski bend so vendarle Magnet?Da, Magnet. Če si z Vejnci hotel priti na radio, so morali biti podprti s klaviaturami in pocukrani.
Da, Prekmurje ima rado predvsem Vlada Kalemberja in te zadeve.Brez dvoma. V Prekmurju ima celo kitarist iz Novih fosilov še solo nastope. Ko pridem domov in gledam plakate, se lahko samo čudim. In s svojim bendom v Prekmurju odigram kvečjemu en koncert na leto. Tam slovenski komadi ljudi niti ne vznemirjajo. Ko smo igrali na festivalu v Polani, sem na oder dobil listek: »A znaš kakoga hrvaškoga?« Še zdaj ga hranim. Ne moreš verjeti.
