Zaradi kraje patenta ob milijone

Z direktorjem Jezerškom odšla tudi poslovna skrivnost

Zgodba se je odvila, ko je Franc Jezeršek leta 2005 zapustil direktorski stolček čiginjskega podjetja Gostol TST. Kmalu za tem je novo vodstvo ugotovilo, da je iz podjetja odšla tudi njihova poslovna skrivnost – načrti za izdelovanje peskalnih strojev. Ker naj bi šlo za krajo intelektualne lastnine, so izginotje prijavili policiji, sled pa jih je pripeljala do Jezerška, ki je dve leti po odhodu s Čiginja pod okriljem svojega podjetja Siapro na trg plasiral peskalni stroj za površinsko obdelavo kovin. Bil naj bi plagiat tistih, ki so jih izdelovali na Čiginju. Prvostopenjsko sodišče je Jezerška spoznalo za krivega in mu prisodilo leto in devet mesecev pogojne zaporne kazni ter 8000 evrov denarne kazni.

A tega še do danes ni »odslužil«, saj je višje sodišče v Kopru sodbo prvostopenjskega sodišča delno zavrnilo in Jezerška opralo krivde neupravičene uporabe več avtorskih del, obtožbo glede izdaje poslovne tajnosti pa vrnilo nazaj prvostopenjskemu sodišču. S tem se ni strinjala vrhovna državna tožilka, zato je na vrhovno sodišče vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Slednje je ugotovilo, da je koprsko višje sodišče v oprostilnem delu sodbe celo kršilo kazenski zakon. A ker je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena v obdolženčevo škodo, sodišče v pravnomočno sodbo ne sme posegati. Kar pomeni, da je obveljala oprostilna sodba in obdolženec zaradi poskusa okoriščanja s tujim znanjem ostaja nekaznovan. Brez sankcij jo je odneslo tudi koprsko višje sodišče. Posledic v takšnem primeru predvidoma ni, odgovarjajo na vrhovnem sodišču, se pa to upošteva pri oceni sodniške službe. »To je posmeh nam vsem, posmeh gospodarstvu. Bo kdo za to odgovarjal? Intelektualna lastnina bi moral biti osnova v tej državi,« pravi Koglot. Jezeršek še danes vsakršno krivdo zanika, njegov sodelavec v družbi Siapro Marjan Platiše pa odgovarja, da bi moral Gostol TST najprej pomesti pred svojim pragom in se vprašati, kako je sam prišel do teh načrtov v času družbene lastnine. Zanika, da bi mu bil Siapro še danes nelojalna konkurenca. »Vedejo se, kot da so edini na tem planetu, ki smejo in znajo izdelovati peskalne stroje in rezervne dele,« odgovarja Platiše.

Sodišče: Kazenski postopek ni namenjen iskanju zadoščenja

Na vrhovnem sodišču stisko oškodovanca razumejo, a poudarjajo, da kazenski postopek v osnovi ni namenjen iskanju zadoščenja. Pojasnjujejo, da je namen člena, ki ščiti oškodovanca, predvsem v usmerjanju sodne prakse, še posebno v zadevah, ki so pred sodišči redke in kjer se sodna praksa še ni mogla oblikovati. In podatek iz statistike kriminalitete resnično kaže, da je bil doslej pred sodišči le en takšen primer.

Primer dobro poznajo tudi na Tržnem inšpektoratu RS. »Obravnavana zadeva je še posebno specifična in problematična, saj so v ozadju veliki denarni vložki in interesi,« pojasnjuje glavna inšpektorica Andrejka Grlić in dodaja, da obravnava dejanj nelojalne konkurence s protipravnim pridobivanjem poslovne skrivnosti ni lahka, tudi zato, ker se inšpektorji s takšnimi primeri srečujejo zelo redko. Za nameček pa se morajo pri presojanju o takšnih primerih naslanjati na zakon o varstvu konkurence iz leta 1993, ki je mestoma že zastarel, zaradi več sprememb pa tudi nepregleden in nekonsistenten.

Zaradi dragih postopkov in neznanja prijav malo sporov

Kako je v Sloveniji varovana intelektualna lastnina? Strokovnjakinja na tem področju in ustanoviteljica Inštituta za intelektualno lastnino dr. Maja Bogataj Jančič ugotavlja, da popolnoma primerljivo z drugimi evropskimi državami, kar pa ne pomeni, da problemov ni. »Pravno varstvo intelektualne lastnine, ki se deli na industrijsko lastnino na eni strani in avtorsko pravo na drugi, če naštejem le dve glavni skupini, je harmonizirano z mednarodnimi pogodbami in evropskimi direktivami. Še več: pri nas so pravice iz ustvarjalnosti ustavno zavarovane, kar je naša posebnost, in pri nas je celo poseg v moralne avtorske pravice kaznivo dejanje, kar je absurdno. Zakoni so torej v veliki meri – razen nekaterih nacionalnih posebnosti – podobni zakonom drugih držav članic Evropske unije ali razvitih držav, pa vendarle lahko opažamo, da ureditev problema na papirju ne pomeni nujno, da problemov v praksi ni,« odgovarja.

Opaža, da je v Sloveniji veliko primerov, ko so pravice intelektualne lastnine kršene, a je kljub temu sporov pred sodišči zaradi tega zelo malo. »To ni dobro, saj šele sodna praksa napolni ohlapne standarde v zakonodaji in potem naslovniki zakonodaje jasneje vedo, kaj je prav in kaj ni,« je prepričana. Glavni vzrok, da se oškodovanci velikokrat ne odločijo preganjati kršiteljev, pa vidi v financah, saj to vendarle nekaj stane. Drug problem je pomanjkanje znanja. »Avtorji, izumitelji in drugih imetniki pravic se zaradi pomanjkanja znanja in poznavanja pravic intelektualne lastnine ne zavarujejo dovolj dobro. To je slabo: kaj pomaga avtorju, da ustvarja in ustvarja, pa potem ne more učinkovito uveljaviti svojih pravic do naročnika, ker ima slabo pogodbo ali z eno pogodbo proda vse. Kaj pomaga družbi, ki slabo uredi razmerja s svojimi zaposlenimi, ki jo potem lahko oškodujejo, posegajo v njene poslovne skrivnosti, neupravičeno izkoriščajo druge pravice,« razmišlja in tudi zgornji primer postavlja v takšen kontekst.

Bogataj-Jančičeva namreč pogosto ugotavlja, da imajo imetniki pravic in uporabniki slabo urejena pravna razmerja in večinoma urejajo zadeve za nazaj, ko je že prepozno, ko že grozi tožba ali ko so že oškodovani in le redko vnaprej z dobro pogodbo med vpletenimi. A opaža, da se z opozarjanjem na primere izboljšuje poznavanje problematike in s tem tudi občutljivost družbe za tovrstna vprašanja.