Rop trezorjev SKB je bil omogočen z odklopom nadzornega sistema

Kot takratni nosilec projekta in avtor poslovnega načrta »Sistema za prenos alarmnih sporočil Ultranet« menim, da je trditev dr. Marjana Špegla, dipl. ing. el., da je sistem Ultranet izjemno dobro deloval, povsem točna. Tudi pilotni projekt je deloval odlično, nad pričakovanji.

Žal pa je dr. Špegel namerno zamolčal dejstvo, da sta bila projekt in dobava sistema po pogodbi med VTZ, d. o. o., ki je zastopal Inštitut Jožef Stefan, in Telekomom Slovenije v zamudi več kot 5 let, kar je bilo seveda iz poslovnih razlogov povsem nedopustno.

Kljub vsemu sem si prizadeval, da bi opremo Ultranet čim prej vključili v sistem tehničnega varovanja in z njim nadomestili 20 let star sistem TUS 35 švicarskega proizvajalca Autophon, za katerega sploh ni bilo več originalnih nadomestnih delov, in če je odpovedal, enostavno ni bilo nobene indikacije, kar smo ugotovili šele tedaj, ko smo vzporedno z njim vključili pilotni sistem Ultranet.

Ekipa, ki jo je vodil dr. Marjan Špegel, je stalno zavlačevala prevzem opreme in zaključitev projekta z vsemi mogočimi izgovori z namenom, da si čim bolj podaljša črpanje projektnega denarja, ki ga je zagotavljal VTZ, d. o. o., kar je bilo povsem skregano s poslovno etiko.

Medtem so se vodilne ekipe v Telekomu Slovenije menjale kot po tekočem traku in tedanji podpredsednik uprave TS in direktor Siola mag. Miran Kramberger in član uprave Matija Vojsk sta iz njima znanih razlogov prepovedala začetek trženja trenutno pilotnega sistema, čeprav je VTZ, d. o. o., po pogodbi takoj, ko je to bilo mogoče, začel dobavljati terminalno opremo Telekomu Slovenije za naročnike varovanih objektov.

Kljub vsem nasprotovanjem sva s podpredsednico uprave Telekoma Slovenije Darinko Virant skušala rešiti projekt in se sestala z vodstvom podjetja VTZ, d. o. o., da bi takoj začeli tržiti produkt Ultranet, ki je s poslovnim načrtom izkazoval veliko donosnost, hkrati pa bi se obvezali, da sofinanciramo nadgrajevanje sistema v času trženja, kar bi bilo normalno, sprejemljivo in zaželeno.

Še zadnji žebelj v krsto sistema Ultranet je zabil prav dr. Marjan Špegel, ki je pred predajo izvedbene dokumentacije Telekomu Slovenije zahteval od VTZ, d. o. o., še dodatna finančna sredstva in različne pogoje za nadgrajevanje sistema v času tržnega delovanja, v kar pa VTZ, d. o. o., pod nobenim pogojem ni privolil, saj je bil zaradi zakasnitev že povsem finančno izčrpan.

Če kot že tolikokrat slišimo ta izraz, bi Inštitut Jožef Stefan in z njim na čelu njegov nosilec projekta Ultranet, dr. Marjan Špegel, zaključil projekt po podpisani pogodbi o dobavi in montaži opreme Ultranet v pogodbenem roku, ko je bil podpisnik pogodbe predsednik uprave Telekoma Slovenije mag. Adolf Zupan, bi bil »Sistem za prenos alarmnih sporočil Ultranet«, kot je bil njegov dejanski uradni naziv, danes izjemen in zanesljiv sistem, ki bi temeljil na kriptiranem IP-protokolu, ter veliko uporabnejši in boljši od današnjega švicarskega sistema Infranet, ki ga dobavlja Iskra in ki ne omogoča modifikacije in sprotnega nadgrajevanja ter prilagajanja na dnevne potrebe tehničnega varovanja (prenos protivlomnih, protipožarnih sporočil in alarmnih stanj in prenos video zapisov iz ogroženih objektov v realnem času).

Resnica je tudi ta, da so večje varnostne agencije močno nasprotovale sistemu Ultranet, ker ni dovoljeval brisanja in prirejanja ter korekcije časov alarmnih dogodkov (če pomislite na rop SKB), kar se je v času obratovanja pilotskega sistema Ultranet nedvomno izkazalo. Obravnavali smo varnostne dogodke, ko je varnostna agencija prispela na intervencijo šele po prihodu policije, njihovi časovni zapisi pa se niso ujemali z zapisi našega pilotnega sistema.

Kot sem že omenil, je TS uporabljal sistem TUS 35. Ta je deloval na varovanem fizičnem telefonskem paru naročnika, ki je ob njegovi prekinitvi ali alarmnem stanju v varovanem objektu sprožil alarm v varnostnem centru na policiji ali v varnostni agenciji, odvisno od tega, kdo je pogodbeno izvajal tehnično varovanje. Če je odpovedal prenosni modul v centru TS, se ni prenesel noben alarm.

Velike zasebne družbe pa so za varovanje uporabljale nizkocenovni sistem ADEMCO, ki je deloval po komutiranem vodu, kar pomeni, da se je alarmno stanje preneslo v njihov nadzorni center prek telefonske centrale z izbrano naročniško telefonsko številko. Kadar je bil izveden vlom ali rop (primer Mercator), so storilci najprej potrgali telefonske kable in si s tem omogočili neoviran dostop v varovani objekt, varnostno družbo pa so o dogodku obvestili prizadeti in policija po opravljeni intervenciji.

Vse naštete možnosti izogibanja prenosu alarmov so zdaj z novim sistemom Infranet izključene, vendar pa so po mojem vedenju potrebne stalne modifikacije terminalne opreme v varovanih objektih, ker sistem omogoča le enostaven zaščiten protokol za prenos alarmnih sporočil, ki ga določata prodajalec Iskra in dobavitelj Infraneta Siemens za velik denar.

S sistemom Ultranet bi si omogočili uporabiti domače znanje, ki ga ne manjka, produkt pa bi lahko tržili po vsem svetu brez pridržkov, ali gre za fizične vode, optiko ali GSM kot rezervno prenosno pot.

Za konec pisanja naj dodam še to, da bi bila oživitev sistema Ultranet gotovo cenejša izbira kot Infranet. Ampak tudi tu so strici.