Njegova tragična smrt je pripomogla k ozaveščenosti cele generacije, da je zaščita pomembna, toliko bolj zaskrbljujoče pa je, ko v zadnjem obdobju po svetovnih medijih srečujemo članke in komentarje, ki nevarnost nezaščitenosti vse bolj relativizirajo. Morda najbolj grozno, pravijo celo, da ne gre za nič takšnega, saj vsi že ves čas namerno odklanjajo zaščito in da je nepravično, da se zgražamo nad tistimi, ki to počnejo še posebej pogosto.
To nas pripelje do zgodbe o Bartolu, Franciju, Davidu in Angelci. Vsi štirje so bili zelo svetovljanski in se niso ozirali na malomeščansko moralo malega človeka. Radi so potovali, se srečevali z ljudmi iz drugih držav in včasih tudi skočili med rjuhe. Čeprav so izhajali iz različnih koncev sveta, so jih podobni interesi kmalu pripeljali skupaj. Ker so drug v drugem hitro prepoznali prijatelje v bodočih prigodah, pa so sklenili, da odslej v sodelovanju prirejajo zabave. Seveda ne kar takšne zabave. Morale so jim biti po okusu, ki je po letih raziskovanja postal zahteven. K sebi so vabili podobno misleče in tiste, za katere so upali, da bi jih lahko v skupno druženje še prepričali. Včasih so kakšno povabilo poslali tudi iz čistega koristoljubja. Na koncu je bilo vseeno. Ob prihodu na zabavo so vsi v posodico odložili ključe, po nekaj aperitivih pa se je pričelo žrebanje.
To ni bilo nič neobičajnega. Vsi njihovi znanci so to počeli ali pa bi radi počeli, če bi na zabavah lahko sodelovali. Skoraj nikoli se ni pripetilo, da bi kdo povabilo odklonil. Šlo je pač za odličen način spoznavanja novih prijateljev, stari pa so se ti razgaljeni pokazali tudi v tisti luči, ki je pred tem nisi videl. Vse je bilo videti precej harmonično, dokler se v krogu ni pojavil HIV.
To je Bartola zelo prizadelo, saj se je zaradi alergije na lateks počutil še posebej izpostavljenega. Hitro je s prsti pričel kazati na Latkota in Šišija. In ni vrag, izkazalo se je, da sta bila okužena. Dobro, Latko samo s hepatitisom b.
V družbi je izbruhnil vik in krik. Bartol je še posebej Šišiju pričel groziti s posledicami, češ da je oni Bartola že večkrat poskušal izžrebati. Prav gotovo z zlim namenom okužbe. Kljub Bartolovim naporom in poskusi, da se Šišija izloči, da ni varno niti jesti potice, ki jo vsakič prinese, je v skupini čez čas prevladala mirna kri.
Kljub temu Latkotve ključe danes vsi gledajo z vse bolj sumničavimi pogledi, v določenih krogih pa je padlo tudi zanimanje za Šišijevo potico. Raje so vzeli Bartolove krvavice. Razvnela se je tudi vroča razprava okoli uporabe zaščite, ki sta ji nasprotovala predvsem Bartol in David s pozivi, naj se raje bolj pazljivo zabava s tistimi, za katere je bilo znano, da so okuženi.
Prijatelji so nadaljevali s svojimi zabavami še nekaj mesecev, nakar se izkaže, da je med njimi vse več okuženi, čeprav so bili zelo pazljivi, ko je šlo za Šišija in Latkota. Ko je po občevanju z Bartolom, zbolela še Angelca, čeprav ga je že več časa prosila, če lahko z njo in Francijem uporablja kondom, je postalo jasno, da je eden od virov bolezni že od samega začetka prav Bartol. Sumili so že nekaj časa, a ker je pogosto občeval z Davidom, ta pa ni nikdar kazal bolezenskih znakov, se jim ni zdelo, da bi bilo mogoče. Na koncu se je izkazalo, da Bartol sploh ni alergičen na lateks in da z Davidom ter še tremi bratranci in sestričnami vedno uporablja kondom. Bartol je bil pač eden tistih ljudi, ki se požvižga na dobrobit ljudi, s katerimi nima posebnega odnosa, medtem ko sta Angelca in Franci med tistimi, ki se počutijo užaljene, če jih drugi v ta posebna prijateljstva ne povabijo.
Metafora vsekakor ima svoje težave, tudi kronološke, a je treba razkritja Edwarda Snowdna postaviti tudi v kontekst, v katerem je jasno, da na kocki ni zgolj naša zasebnost pred obveščevalnimi agencijami in policijo, temveč naša spletna varnost nasploh. Zaradi načrtnega ustvarjanja slabosti v varnosti naše komunikacijske infrastrukture je naša zasebnost in spletna varnost namreč bolj na udaru tudi pred zasebniki z najrazličnejšimi nameni. To se je nekako izgubilo v zadnjem obdobju, ko so tarče postale tudi glave držav. Občutljivost početja so mnogi relativizirali rekoč, da to počnejo vsi in ob tem pričakovali, da naj bi nas to pomirilo?! Celo progresivni ameriški komentatorji, ki so bili zelo kritični do Bushevega Patriot Acta, ki je trenutnemu stanju pravzaprav dal še dodatno spodbudo, so pogosto pripravljeni zamižati na eno oko.
Večjo pozornost bi morali posvetiti poročilu enega od sodelujočih medijev pri Snowdnovih razkritjih ProPublice, ki je nedavno osvetlila, kaj je NSA v času širjenja spleta počela, da lahko danes dostopa do skoraj vseh podatkov, ki krožijo po njem. Ob tem je treba opozoriti, da so bili v isti organizaciji v devetdesetih že povsem obupani, ker so kriptografski programi skoraj povsem zatemnili spletno komunikacijo. Sledila je načrtna in sistematična slabitev zaščite spletne komunikacije z vstavljanjem zadnjih vrat, slabših standardov enkripcij in kopičenjem ključev za dešifriranje šifriranih vsebin.
Napori so šli tako daleč, da so pod sodno prisilo velika spletna podjetja namerno vgrajevala slabosti v svoje storitve, oblastem pa predajala ključe, čeprav so na drugi strani potrošnikom neprestano obljubljala varnost in zasebnost. »Poglejte, saj imate na voljo enkripcijo.«
Vemo za eno podjetje, ki se je pritiskom uprlo na edini možni način. Zaprlo je vrata, ker ni več moglo zagotavljati storitve, ki jo je prodajalo. Skoraj vsi pa danes uporabljamo storitve podjetij, ki te poteze niso potegnila.
Ob novicah in relativizacijah, pojasnilih, da gre za varnost pred nevarnimi teroristi in podobnimi spini, se človeku kar zasmeji, ko v roke vzame besedila iz časa, ko je po svetu krožilo ogorčenje nad kitajskim prisluškovalnim programom. ZDA so takrat celo grozile s povračilnimi ekonomskimi ukrepi, senatorji pa svarili pred nakupi Huaweijevih telefonov in naprav, češ da imajo vgrajena zadnja vrata za vohunjenje. V diplomatskih krogih so bili kakopak bolj diplomatski in rekli, da ni nujno, da so varnostne pomanjkljivosti notri namerno, a da njihova prisotnost nikdar ni zaželena. Zato že zaradi kvalitete odsvetujejo Huaweijeve izdelke.
Kaj si naj torej človek misli, ko sliši, da namerna slabitev varnostnih standardov ni nič nenavadnega, da to počnejo vsi? Bi sedli v avto, ki bi ga sestavljali deli iz različnih držav, vsak s svojo načrtno vgrajeno slabostjo? Odgovor seveda ni, da nikdar več ne sedemo v »avtomobile«. Lahko pa zahtevamo, da v času, ko vse več občutljivih življenjskih opravil opravljamo prek spleta, svoje varnosti ne kupujemo s svojo varnostjo.
