Sneti moramo masko, ki pravi “dobro sem”

Primarni poklic dr. Karla Gržana je sicer duhovništvo znotraj Rimskokatoliške cerkve, a se ukvarja še z marsičim. Med drugim je pomagal ustanavljati komune za odvisnike, odkriva gradišča – kamnite monolite kultur izpred 5000 let, ki so povezani s konstelacijami ozvezdij –, veliko pozornosti posveča zgodovini in filozofiji, nosi pa tudi naziv doktor znanosti s področja literarnih ved. Veliko piše o stiskah sodobnega človeka, a je v njegovem književnem opusu mogoče najti tudi številna otroška in mladinska dela, pa še romane ali ljudske igre. O delu Le kaj Bog počne v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih? meni, da je prvo njegovo »ta pravo«. »Da sem ga začel pisati, sem se moral najprej osvoboditi jeze, kajti če pišeš z jezo, nastane preveč jedek izdelek. V tej knjigi pa sem z marsičim razbremenil branje, saj sem vključil tudi humor in razne anekdote.«

Prav gotovo bom koga ujezil, ampak to je dober znak, ker če ti samo ploskajo, to pomeni, da nisi nič naredil, temveč si bil zgolj dopadljiv in v okviru pričakovanj, torej si zopet samo leporečil. Dobra knjiga je vedno tista knjiga, ki dobi kljukico predvsem od tistih, ki jih najbolj zadeva.

Povod je konkretno trpljenje nemočnih, nedolžnih, ne samo ljudi, ampak tudi živali. Če človek veruje, da je v vsem in nad vsem Bog, ki je vsemogočen in nadvse ljubeč, se samo po sebi zastavi temeljno vprašanje, kje je in kaj počne, ko je na svetu toliko bridkega. Ali se je mogoče zasanjal tam v nebesih in mu je prav malo mar za svoje otroke? Konkretno izhodišče za pisanje pa je bilo srečanje s starši, ki jim je na taboru umrl otrok. Ko smo skupaj jokali in čustvovali, so mi zastavili vprašanja, kot denimo »kje je bil ob nesreči Bog«, »zakaj je to storil in dopustil«, predvsem pa »kaj sva naredila narobe«. Ob teh vprašanjih, še posebej ob slednjem, sem se preprosto čutil notranje izzvanega, poklicanega in odgovornega, da jih raziščem. Še posebej me vznemirja, da je v zgodovini pogosto prisotna podoba srditega Boga, ki kaznuje človeka za vsako napako. Takšna podoba je nastala v času fevdalne Cerkve, ko je ta potrebovala Boga, ki ni evangelijsko ljubeči očka, temveč srdit »foter«, da je z njim obvladovala množice. Toda če razmišljamo, da Bog kaznuje človeka, ki ga je sam ustvaril, je enako, kot bi rekel, da šivilja, ki zašije srajco z napako, kaznuje srajco in jo raztrga, namesto da bi se vprašala, kaj je ustvarila.

Verjamem, da sem v povezavi s tem vprašanjem zdaj nakazal miselno markacijo nekoliko višje. Nakazujem določeno smer, ki vabi k razmisleku, vsekakor pa ne ponujam dokončne »resnice«. Svoj odgovor na koncu namreč zrahljam, ga celo vržem v zrak in pokažem kot nezadostnega, s čimer izzovem korake naprej, misel v evoluciji. Življenje, še posebej stiska, bolečina in nelagodje, nas namreč ves čas izziva, da zapuščamo tako imenovane dokončne resnice, ki so človeški konstrukt, in gremo naprej na poti iskanja. Najbrž je tudi sedanji čas takšen, da nas vseskozi priganja k temu.

Na kratko bi rekel, da nas je do tega pripeljala pamet z mankom srca in duha. Pamet, ki sta ji srčnost in duhovnost tuji, lahko postane zelo nevarna, saj je ostra, brezobzirna, hladna, zajedljiva in izkoriščevalska. Dandanes je veliko pomanjkanje sočutne bližine. Ko naletimo na trpečega, se pogosto ustrašimo in si raje mislimo »joj, kaj pa naj mu rečem«. Doba racionalizma želi pač v vsem pametovati. V resnici beseda v nekem odnosu menda zavzema komaj sedem odstotkov vrednosti, medtem ko se večina dogodi na preostalih nivojih, predvsem čustvenem. Ko se nekomu ponudiš v območju sočutja, ne pomagaš le ti njemu, temveč tudi on tebi, saj sta tedaj oba manj notranje sama. Ampak zdi se mi, da problem sočutja v Sloveniji ni še tako pereč, saj se zaradi majhnosti ne moremo izgubiti med seboj. Poglejte denimo samo dobrodelne akcije, kjer so odzivi povečini izjemni. V enem ogromnem mestu oziroma državi se ljudje srečujejo kot tujci, mi pa se še vedno srečujemo kot domačini. Tu ne gre zavidati velikim in mogočnim.

Kar pa zadeva vprašanje, kaj je privedlo do tolikšnega pomanjkanja empatije v svetu, bi rekel, da je hudič v ekonomiji. Bog, ki ima v ozadju teologijo z močnim »fotrom«, ki o njem govori kot o neizprosnem, kot tistem, ki takoj kaznuje za najmanjše napake in te lahko za večno pošlje v pekel, je pogosto zelo povšeči gospodom kapitala, saj ti menijo, da lahko po tem izkoriščevalskem vzorcu tudi sami ravnajo z reveži. Vendar papež Frančišek pravi »ne gremo se več tako«. Boga želi osvoboditi srditega »fotrstva« in mu povrniti dostojanstvo, ki mu ga je dal Jezus, ko Boga ni imenoval oče, ampak očka. Frančišek želi Bogu sneti grozljivo masko. Prizadeva si, da bi Cerkev ponovno dobila bolj evangelijsko podobo. Moja knjiga se zdi v tem pogledu, čeprav sem jo začel pisati veliko preden je bil izvoljen novi papež, precej aktualna.

Preprosto zato, ker se noče zapreti v privilegirane sobane, ker se druži z življenjem. Pa še zato, ker ve, da je v službi Jezusa tudi, ko k njemu prihajajo na obisk svetovni voditelji, ki so danes vazali kapitala. Ti od njega velikokrat odhajajo zmedeni. Spominjam se denimo primera Angele Merkel, ki je po srečanju s papežem po eni strani govorila, da sicer ne more obljubiti, da se bo Nemčija odpovedala prijemom kapitalizma, a je bilo po njenih izjavah vendarle opaziti, da temeljito izprašuje svojo vest glede služenja brutalnemu kapitalu.

Da, pripomogel sem k nastanku dveh komun, in sicer na Razborju pod Lisco in na Kobilju. Štejem si v čast, da sem lahko spoznaval življenje mladih, ki ne morejo več slepomišiti, ampak se morajo soočiti z resničnim življenjem. Od njih sem se resnično veliko naučil. Naj povem eno anekdoto. Ko je nastala komuna na Razborju, sem obiskal skupnost in tja prišel prepričan, da moram sam biti tisti, ki že vse ve, ki je že dodelana osebnost in mora skupini pomagati. Ob prihodu me je eden od fantov vprašal: »Karel, kako si?« Seveda sem rekel, da sem dobro. On pa mi je odvrnil: »Zakaj lažeš? Zakaj nisi z nami iskren, da bi bili tudi mi lažje iskreni s teboj?« Prav to je danes potrebno – da snamemo masko »dobro sem«, saj bomo tako manj osamljeni v trpljenju.

Samo kanonsko pravo, torej cerkveno pravo, v uvodnem členu pravi, da nima nihče pravice uvajati običajev in navad, ki so zoper naravni božji red. In ker Bog očitno ne povezuje duhovnega poklica s celibatom, je torej zahteva po njem že sama po sebi nična. Cerkev se bo morala prej ali slej soočiti z dejstvom, da tisti, ki so poklicani v duhovni poklic, nimajo nujno tudi sposobnosti za celibat ter da nekaterim ta predstavlja strašne muke in ustvarja duhovno napetost. Očitno mnogi težko poosebijo zahtevo po samskosti. Vendar je treba poudariti, da tu ni pomembna samo spolnost, ampak preprosto želja po tem, da te, ko se vrneš v župnišče, pričaka oseba, ki je do tebe sočutna. Pravijo sicer, da ta manko nadomesti molitev. Molitev že, ampak molitev v povezavi z Bogom da duhovno oporo in moč, človek je pa tudi srčno bitje in lahko srčno zmrzne ob vsej duhovni moči in pomoči, če ob sebi nima osebe, ki je z njim sočutna. Prepričan sem, da se bo Cerkev prej ali slej morala soočiti s tem vprašanjem. Sicer pa tudi začetki krščanstva govorijo, da poročenost ni nobena ovira za izvrševanje duhovnega poklica. Ob preklicu celibata bi se mnogi duhovniki počutili manj sami, bili bi srečnejši in bi lahko tudi iz prakse kaj svetovali, predvsem pa bi tudi na lastni koži izkusili, da je enostavno leporečiti, težje pa živeti v zakonu. Ravno ko spregovoriš iz življenja, si namreč še posebej blizu ljudem.