V sosednji levji družini so se levinje spopadale s povsem drugačnimi problemi. Izginil je dominantni samec, oče pravkar rojenih mladičev, vendar levinje v krdelu so nekako vedele, da tokrat ne gre za mlado koketo iz sosednjih krdel, ki bi na obrobju ozemlja mešala glavo njihovemu trapastemu samcu, kar so pred leti tudi že morale reševati. Ne, dominantni samec in oče njihovih mladičev je tokrat izgubil življenje častno, tako rekoč med opravljanjem dolžnosti, ko je branil teritorij in življenja najmlajših v družini pred nomadskimi samci. Morda so tudi zato levinje na vsak poskus nomadov, da bi prevzeli krdelo, odreagirale z neverjetno brezkompromisnostjo in mladiče častno padlega očeta dejansko uspele spraviti skozi najnevarnejše mesece življenja. Mlade levinje so od svojih mam in tet dobivale vse potrebno znanje in kmalu začele hoditi z njimi na lov, pri mladih samcih pa so se stvari začele nekoliko zapletati. Ob prehodu v spolno zrelost jih običajno oče napodi iz domačega ognjišča, saj so izkušnje iz samostojnega življenja, borbe s preostalimi nomadskimi levi in spopadi s čuvaji okoliških krdel ključne pri dokončnem formiranju levjih samcev. V našem krdelu pa so levi, tudi zaradi iracionalne tolerance njihovih mam in tet, ostali v kratkih hlačah na domačem dvorišču. Med igro in spanjem čas hitro mineva in preden se je družina dobro zavedela, so samci najprej šarmantno osiveli, nato so dobili nekoliko manj šarmantne vampe, ne da bi se enkrat samkrat odmaknili od loncev in denarnic svojih mam, tet, sester in sestričen, ne da bi se do smrti premaknili iz razvojne stopnje mladičev…
Tretja zgodba se dogaja v sosednji državi, v močvirnatih področjih Zambije, kjer je človeška žival pred leti izbrisala celotno levjo populacijo. Ostale so samo neme ravnice in legende o zadnji preživeli levinji, ki se jih je snemalna ekipa odločila preveriti. No, ne samo, da so »nevidno levinjo« takoj našli, ampak se je hitro pokazalo, da to ni popolnoma nič sramežljiva dama. Hitro se je navadila na ekipo, posebno na snemalca, ki seveda nikoli ni umaknil pogleda z nje. Ob njihovih prihodih je pustila vse opravke in prišla v bližino, da jih pozdravi. Po deževnem obdobju se je ekipa vrnila na staro mesto, kjer jih je levinja pričakala z valjanjem okoli džipa, kar je pomenilo novo stopnjo sproščenosti in zaupanja. Kmalu je prišel dan, ko je pred džipom pustila svež in nedotaknjen ulov in ekipo z igrivim valjanjem vabila, naj si postreže kosilo, kar v levjem jeziku pomeni dokončno sprejetje v krdelo oziroma v družino. To je pomenilo, da so ji lahko sledili kamor koli, tudi na lov, in da je bila okoli njih tako rekoč ves čas. V tretjem letu snemanja je prišel dan, ko jim je levinja zvečer sledila do tabora. Ko so parkirali znotraj ograjenega tabora, je snemalec vzel žepno svetilko in stopil iz ograjenega prostora. Že po nekaj korakih je zagledal v grmovju velike, mirne in pričakujoče oči levinje. »V tistem trenutku se je med nama dokončno vzpostavila neka zelo posebna vez,« je trenutek komentiral snemalec. Obrnil se je in levinja mu je tiho sledila v ograjen prostor okoli tabora. Od tistega dne naprej je ekipa tonila v sen ob tihih, ljubečih in hrepenečih zvokih levinje, ki je lizala svojo osamljenost nekaj metrov od njihovega šotora, in zjutraj, ko so se prebujali, jih je čakala na istem mestu, z vsakim dnem bolj polna ljubezni do predstavnika človeške živali, ki je pobila celotno levjo populacijo v tistem delu Afrike z njeno družino vred. Vendar pa je to tudi točka dramaturškega obrata v tej nenavadni ljubezenski zgodbi, ki zaobjema celo dimenzije Kristusove ljubezni in odpuščanja. To je točka, ko se je zasledovalec zavedel, da je postal zasledovan. To je trenutek, ko so od krempljev scefrana debla ter raztrgani in scefrani sedeži v džipu jasno opozarjali, da levinja vse težje razume nevidni radij petih metrov, ki je ležal med njo in njenim izbrancem in ki ji ga ekipa ni pustila prestopiti. To je bila točka, ko je bilo samo še vprašanje časa, kdaj bo ena najmočnejših sil v vesolju, ljubezen levinje, prebila razdaljo do svoje ljubezni in jo…
Vsaka podobnost s človeško, v nekaterih primerih celo s specifično slovensko realnostjo, je seveda zgolj naključna. Namen je bil zgolj razpreti nekaj globokih človeških zgodb, ki se dogajajo v osrčju afriške divjine, preden se dokončno zazremo v jesenski zverinjak pod Alpami, kjer nas čaka portret domačega bančnega sistema, iz katerega bomo lahko v deževnih dneh drug drugemu prerokovali usodo z večjo natančnostjo, kot če bi gledali v zvezde in astrološke karte hkrati. Skupno usodo in manevrske prostore za naše male, intimne prihodnosti.
