FAO je nevtralna inštitucija v okviru OZN, ki se največ ukvarja z odpravljanjem lakote. Toda novo poročilo govori predvsem o tem, da na svetu obstajajo velikanske količine hrane, ki romajo v smeti in ne predstavljajo le izgubljene priložnosti za zmanjšanje lakote, ampak tudi občutno škodujejo okolju.
Podatki, ki jih v poročilu z naslovom Stopnja izgube hrane – vplivi na naravne vire navaja FAO, so pomenljivi. V nič gre 1,6 milijarde ton hrane na leto, od česar 1,3 milijarde ton predstavljajo užitni deli (v številke niso všteti ribe in morski sadeži). Letna svetovna kmetijska pridelava za hrano in za druge namene znaša šest milijard ton.
Zaradi pridelovanja hrane, ki gre v nič, se v zrak spusti 3,3 milijarde ton škodljivega ogljikovega dioksida na leto. Če bi to število primerjali z izpustom CO2 posameznih držav, ga v zrak več spustijo le ZDA in Kitajska, navaja FAO. Letno se za pridelavo hrane, ki je nikoli nihče ne poje, porabi 250 kubičnih kilometrov vode, kar je enako letnemu pretoku največje evropske reke Volge (ali 140.000 kockam površine nogometnega igrišča in višine 250 metrov).
Ta hrana zavzame 1,4 milijarde hektarjev kmetijskih površin ali skoraj tretjino vseh na svetu. To ima vpliv tudi na živalske vrste in biotsko raznovrstnost, ugotavlja leta 1945 ustanovljena organizacija, ki ima sedež v Rimu.
In cena neporabljene hrane? Če bi upoštevali cene proizvajalcev, bi zanjo iztržili za letni BDP Švice ali 750 milijard dolarjev na leto. »Pa ta vsota morda niti ne zajame mnogih posrednih učinkov, ki so povezani z zmanjšanjem naravnih virov ali vplivom na okolje,« pravi izvršni direktor programa Združenih narodov za okolje Achim Steiner.
Zakaj gre hrana v nič?
Glavni vzroki so slabosti v verigi od proizvodnje do porabe. Gre za slabo skladiščenje, slabo infrastrukturo, zastarelo tehnologijo pri pridelavi, težave z dostopom do trga in tudi za zunanje dejavnike, kot so naravne nesreče, pravi FAO. Eden od vzrokov je tudi ta, da ljudje hrano zavržejo, ker ji je pretekel rok trajanja ali ker je trgovci iz različnih razlogov niso prodali.
V revnejših državah se večina hrane izgubi v zgodnjih fazah, torej med proizvodnjo in skladiščenjem. Vzrok so slabe tehnološke zmogljivosti med žetvijo (ali nabiranjem, zakolom...), slabe prometne poti in vremenske razmere, zaradi katerih se hrana pokvari. V bogatejših državah pa se večina hrane izgubi v poznejših fazah, torej med predelavo, distribucijo in porabo. Težave nastajajo zaradi slabega načrtovanja prodaje in pretirane skrbi potrošnikov zaradi napisa »najbolje uporabiti do«, ocenjuje FAO. Potrošniki slabo načrtujejo nakupe, medtem ko so prodajalci preveč občutljivi za videz, pravijo pri organizaciji.
Največ hrane gre v povprečju v nič v Aziji, zlasti žit. To ima tudi velike posledice na onesnaževanje okolja in izrabo zemljišč. Najbolj je poljedelstvo neučinkovito v Južni Ameriki, največ hrane pa zavržejo potrošniki v Evropi in Severni Ameriki. Na drugi strani afriški potrošniki ne zavržejo praktično nič hrane, a so tam izgube zaradi slabega ravnanja po žetvi, vključno s skladiščenjem, štirikrat večje kot drugje.
870 milijonov lačnih na dan
»Vsi mi – kmetovalci in ribiči, predelovalci in supermarketi, lokalne in državne vlade ter posameznik kot potrošnik – moramo narediti spremembe v vsakem členu človekove prehrambne verige, da preprečimo izgubo hrane ali jo recikliramo, če ne gre drugače,« pravi generalni direktor FAO Jose Graziano da Silva. Med predlaganimi ukrepi so boljše prakse v kmetovanju, iskanje ravnotežja med ponudbo in povpraševanjem, iskanje nadomestnih trgov za presežke ali darovanje hrane ter reciklaža.
»Preprosto ne smemo dopustiti, da gre tretjina hrane v nič zaradi naših slabih praks in navad, medtem ko je na svetu vsak dan lačnih 870 milijonov ljudi,« pravi da Silva. Po podatkih svetovnega programa za hrano velika večina od teh, kar 98 odstotkov, živi v državah v razvoju. Vendar težava ni primanjkovanje hrane. Pogosto se razlogi skrivajo v vojnah, slabi infrastrukturi za dostavo hrane, poplavah, sušah (ta je po statistiki svetovnega programa za hrano sploh glavni vzrok) in drugih naravnih katastrofah.
