Da znajo prvenci, torej prvi celovečerni filmi novih režiserjev, najbolj »presenetiti« ali navdušiti, je v tradiciji slovenskega festivala skoraj že postalo pravilo. Ki se je sinoči, torej že na samem začetku 16. festivala slovenskega filma, znova potrdilo s prvencem mladega režiserja Roka BičkaRazredni sovražnik – sicer pa je ta film prišel v Portorož z dobro popotnico, nagrado mednarodne kritike na nedavno končanem beneškem festivalu.
Razredni sovražnik (režiserju sta pri pisanju scenarija pomagala Nejc Gazvoda in Janez Lapajne) se z izjemo zadnjega prizora v celoti dogaja v prostorih neke srednje šole, torej vseskozi v interierih in znotraj »razrednega boja«, ki ga dijaki 4.c razreda napovejo svojemu profesorju nemščine in obenem razredniku Robertu Zupanu (Igor Samobor). Ta je namreč povsem drugačen od njihove dosedanje razredničarke, ki odhaja na porodniški dopust in je verjetno le zato videti »materinska«, sicer pa je to slab izraz za njeno nezahtevnost in popustljivost, s katero si je kupovala mir v razredu. Profesor Zupan pa je ne le njeno pedagoško nasprotje, marveč je s svojo resnobnostjo, strogo in hladno racionalnostjo, nepristopnostjo in skoraj svečeniško avtoritarno držo verjetno nasprotje sploh vsega, kar so bili dijaki vajeni. Pri pouku govori v nemščini, medtem ko dijaki komaj spravijo iz sebe kakšen nemški stavek. Že od prve ure ga ne marajo, brž navrženemu vzdevku »naci« pa se bo kmalu pridružila še izmišljena obtožba, da je pedofil. Na pustni dan sedijo dijaki v razredu v maskah in tako ni videti njihovih izrazov, ko jim profesor pove, da je njihova sošolka Sabina naredila samomor. To je kratek, toda retrospektivno še kako pomemben prizor: ko nastopijo njihove reakcije, so tudi te njihove maske, toda ne takšne, ki kaj skrivajo, marveč takšne, ki še preveč pokažejo.
Dijaki za Sabinino smrt okrivijo svojega profesorja nemščine, tega »nacija« in »pedofila«. Res so videli, da je Sabina vsa objokana pritekla iz njegovega kabineta, kjer je morala iz nemškega slovarja prebrati definicijo zgube, ker je ni znala sama povedati in odgovoriti, ali je tudi ona kakšna zguba. In res je, da se potem Sabinin odhod iz šole sklene s kadrom beline. Ampak ta belina ne naznanja le njene smrti, marveč pomeni tudi odsotnost razloga, samomorilskega razloga. Sabina ni pustila nobenega pisma, nikomur ni ničesar povedala, a prav tako je nihče, niti njena najbližja prijateljica Mojca, ni zares poznal. Dijaki to vedo, pa vendar verjamejo in hočejo verjeti, da je za sošolkino smrt kriv njihov strogi, nepriljudni in povrhu še nemško govoreči profesor, ki se spozna samo na Thomasa Manna in »hladen sistem«. Proti koncu filma, potem ko tudi med samimi dijaki pride do razprtij in ko ravnateljica vso zadevo umiri, profesor sprašuje dijake, kaj je po njihovem storil narobe, da je bil deležen takšnih obtožb in odpora. Po Mojčinem mnenju je bilo narobe to, da je Sabinin samomor vzel kot pedagoški primer, ne pa kot tragedijo. Toda če je »razredni boj« proti profesorju kaj pokazal, tedaj je pokazal prav to, da tudi Sabinini sošolci in sošolke njenega samomora niso jemali kot tragedijo. Za vse, še posebej pa za tiste najbolj glasne, je bil sošolkin samomor ne toliko pretveza kot neke vrste prazno platno, na katerega so projicirali eni svoje lastne frustracije, negotovosti in prizadetosti, drugi svoje uporniško nezadovoljstvo s šolskim sistemom, v katerem se vidijo kot »žrtve«, tretji pa svojo lastno »krivdo« za to, da se drug za drugega v resnici ne zmenijo. Kar vse se najbolje pokaže prav v prizoru, kjer si vsi v razredu, tako dijaki kot njihov profesor, nadenejo maske Sabininega obraza.
Če nazadnje še uporabim primerjavo in rečem, da Bičkov Razredni sovražnik ni prav nič slabši od francoskega Razreda Laurenta Canteta, nagrajenega z zlato palmo, tedaj hočem reči, da je znal pretanjeno in senzibilno zavrtati v vse antagonizme in protislovja, ki jih v šolski instituciji lahko sproži neki travmatičen dogodek. Seveda je zadeva še toliko bolj prepričljiva, če v vlogi profesorja nemščine nastopi Igor Samobor (ki je enostavno markanten), v vlogi ravnateljice Nataša Barbara Gračner, v vlogi razredničarke Maša Derganc, kot dijaki pa se izkažejo Voranc Buh (Luka), Doroteja Nadrah (Mojca), Jan Zupančič (Tadej) in Špela Novak (Špela).
