»Aprila sem po prvi seji komisije za pomilostitve poslala ločeno mnenje, saj nisem mogla sprejeti teh odločitev, ki gredo vse v eno smer: da se pomilostitve zavrne,« nam je zaupala nekdanja varuhinja človekovih pravic in zdravnica na področju psihiatrije Zdenka Čebašek Travnik, ki v družbi sodnika Petra Hauptmana in tožilke Ljubice Kosmovski Fojkar sedi v komisiji za pomilostitve pri predsedniku države Borutu Pahorju. Ta v času svojega mandata (dobrih osem mesecev) ni pomilostil še nikogar, tudi komisija pa mu je po dosedanjih treh sejah soglasno predlagala le eno samo pomilostitev – po naših informacijah naj bi šlo za izbris kazni iz kazenske evidence po že prestani kazni.
Izvirni greh v predvolilni kampanji
»Nekoliko sem razočarana,« pravi Čebašek-Travnikova in se sprašuje, »ali je sploh jasno, kakšna je naloga komisije«. Mnenje komisije o pomilostitvah, ki ga poda predsedniku države, je namreč nezavezujoče. Za nameček je predsednik Pahor po besedah nekdanje ombudsmanke komisiji dal usmeritev o svojem konservativnem stališču glede podpisovanja pomilostitev.
Pahorjeva drža sicer ne čudi. V predvolilni bitki za predsednika republike je del medijev nekdanjemu predsedniku države Danilu Türku očital, da je nekaterim obsojencem neupravičeno podpisal pomilostitev, čeprav je bil Türk v primerjavi s svojima predhodnikoma bolj restriktiven. Türk je denimo odobril le 19 pomilostitev, njegov predhodnik, pokojni Janez Drnovšek, pa 99. Več kot očitno prenapihnjena predvolilna tema je terjala ustrezne predvolilne obljube predsedniških kandidatov Boruta Pahorja in Milana Zvera: pri adutu stranke SDS bi bile pomilostitve »le izjema« (s čimer ni povedal kaj dosti, saj so pomilostitve tako in tako izjeme že same po sebi), poznejši zmagovalec volitev Pahor pa je v času predvolilne bitke pojasnil, da ima »zelo konservativen odnos do pomilostitev, razen v primerih, ki bi imeli ali imajo neko sporočilno vrednost«.
Pahor svojo obljubo drži, saj ni pomilostil še nikogar. Njegovo stališče ostaja nespremenjeno. »Predsednik republike Borut Pahor ima, kot je ne nazadnje napovedal tudi v volilni kampanji, do pomiloščanja zelo zadržan odnos. Meni, da mora vsak akt pomilostitve nositi močno sporočilo, utemeljitev zanj pa trdno pojasnilo. Sporočilo pomilostitve govori samo zase, kljub temu ali še tem bolj zato, ker gre pri pomilostitvah za akt milosti, ko jo podeli predsednik, in predsednik svoje odločitve ni dolžan obrazložiti,« so nam pojasnili v uradu predsednika in dodali, da je Pahor do včeraj dobil 80 pomilostitvenih poročil z ministrstva za pravosodje. O 65 je že odločil – negativno. V postopek pomilostitve je sicer s svojimi mnenji vpletenih več institucij (sodišče, tožilstvo, ministrstvo, centri za socialno delo, zapori, zdravniki...), končna odločitev pa sloni na predsedniku, ki je ne glede na mnenje njegove posebne komisije povsem samostojen.
Neprimerna napoved o zadržanosti
Dr. Dragan Petrovec z inštituta za kriminologijo pri ljubljanski pravni fakulteti, ki je v družbi pokojne Zdenke Cerar in Pavla Čelika sedel v komisiji za pomilostitve pri predsedniku Türku, Pahorjev pogled na institut pomilostitve ocenjuje kot popolnoma zgrešen in neprimeren. »Vnaprejšnja napoved, da boš pri pomilostitvah konservativen, je skrb zbujajoča in nima podlage v ideji pomilostitve ter je daleč od načel humanosti. Kot da bi vnaprej rekel, da boš strog sodnik. Tega ne moreš storiti. Odločati se moraš na podlagi okoliščin in dejstev. Koliko obsojencev pomilostiš ali ne, ni pomembno, pomembno pa je, da pri vsakem primeru upoštevaš okoliščine prošnje za pomilostitev,« razmišlja Petrovec.
Da nekdanja varuhinja človekovih pravic z razmišljanjem in delovanjem predsednika in komisije ni najbolj zadovoljna, torej ni čudno. Sama je imela kot članica komisije namen predvsem osvetljevati okoliščine na dveh področjih. »Kot varuhinja človekovih pravic sem osebno obiskovala tudi zavode za prestajanje kazni, tako da sem seznanjena z razmerami v zaporih. Tako z bivalnimi razmerami kot tudi z omejenim dostopom do dela med prestajanjem kazni. Kot zdravnica in sodna izvedenka za psihiatrijo pa se ne morem znebiti vtisa, da se aktualnega psihičnega stanja obsojencev ne upošteva dovolj,« je kritična nekdanja ombudsmanka, ki je bila v komisijo povabljena prav zaradi sposobnosti širšega in bolj humanističnega razmišljanja ter izkušenj.
