Začetek likvidacije obeh bank dober mesec dni in pol po odhodu Kranjca z mesta guvernerja dejansko zelo ilustrativno zaokroža njegov mandat ter stanje v bančnem sistemu in gospodarstvu, ki ga je pustil za seboj. Kranjec je mandat guvernerja Banke Slovenije nastopil julija 2007, natanko pet dni po tistem, ko je Bine Kordež v pogovoru za časnik Finance razlagal, kako je bančno posojilo za menedžerski prevzem Merkurja prejel na svoje dobro ime. Banka, ki je Kordežu odobrila omenjeno posojilo, je bila Factor banka. Na prvi dan Kranjčevega mandata je Merfin, prek katerega so menedžerji Merkurja želeli izvesti nakup nakelskega trgovca, kupil tri svežnje Merkurjevih delnic več kot 30 odstotkov pod enotnim tečajem, s čimer je »privarčeval« osem milijonov evrov. Banka, ki je delnice Merkurja pod ceno prodala njegovim menedžerjem, je bila Probanka. Gre zgolj za en posel, pri katerem sta sodelovali obe banki, eno podjetje, ki je danes zaradi teh poslov na kolenih, in za enega guvernerja, ki je pri omrežjih, spletenih med bankami in glavnimi akterji menedžerskih prevzemov, vse do zadnjega mižal na obe očesi.
Ravno Kranjčeva neaktivnost v minulih šestih letih je v veliki meri poskrbela za pozitivne odzive ob petkovi odločitvi Banke Slovenije in države, da pošljeta Factor banko in Probanko v likvidacijo. A če so bili vsi napori sprva usmerjeni v pomiritev trgov in varčevalcev, ki bodo dobili vse svoje prihranke poplačane, se je zdaj postavilo vprašanje, za poplačilo katerih vlagateljev v ti dve nesistemski in majhni zasebni banki, ki se ju je že pred leti prijela oznaka »tajkunskih bank«, davkoplačevalci dejansko jamčimo. Kdo so varčevalci, ki imajo v teh dveh bankah več kot 100.000 evrov, kar bi bil najvišji znesek, poplačan v primeru stečaja, zdaj bodo pa poplačani v celoti? In kdo so upniki bank, ki sta vse svoje delovanje skrbeli predvsem za ozek krog ljudi z ekonomsko vprašljivimi projekti? Je milijarda evrov državnih jamstev za obveznosti Factor banke in Probanke res nujna zgolj zato, ker bi v nasprotnem primeru stečaj dveh »tajkunskih bank« komitente vseh preostalih slovenskih bank pregnal čez mejo, ali pa si preprosto nihče ne želi javnih objav bančnih poslov v postopku stečaja?
Tuji strokovnjaki za sanacije bančnih sistemov po svetu predlagajo različne ukrepe. Velika večina med njimi pa je enotna, ko gre za opozorilo, naj pri ugotavljanju obsega težav ne sodelujejo ljudje, ki so v preteklosti kakor koli pripomogli k nastanku težav ali odpovedali pri njihovem reševanju. Ti bi lahko za zmanjšanje lastne odgovornosti namreč podcenjevali obseg težav. Ta težava je, kot je videti, z zamenjavo na vrhu centralne banke odpravljena. A Marko Kranjec nas je naučil, da Banka Slovenije, ki v svojem svetu nima več zunanjih strokovnjakov, ki podrobnosti svojih odločitev ne razkriva in ki v letnem poročilu razkrije manj kot večina slovenskih podjetij, do bianko menice za svoje odločitve, še posebno tiste, ki vplivajo na davkoplačevalski denar, ni upravičena.
