Finančni minister Uroš Čufer si je včeraj vzel dve uri časa in prisluhnil argumentom kmetov, ki vztrajajo, da ministrstvo za finance (MF) iz nastajajočega zakona o davku na nepremičnine izvzame kmetijska zemljišča, gozdove in objekte, namenjene kmetovanju. Vse tri kategorije je nameravalo MF sprva obdavčiti po 0,5-odstotni stopnji. V popravljenem predlogu zakona jo je ohranilo le pri kmetijskih objektih, medtem ko jo je za kmetijska zemljišča in gozdove znižalo na 0,25 oziroma na 0,15 odstotka. Toda kmetje kljub temu zahtevajo, da se njihova zemljišča in gozdovi ter kmetijski objekti povsem izvzamejo iz obdavčitve.
Imate dobre gojzarje?
Pogajanja se bodo nadaljevala v okviru posebne delovne skupine, oblikovanje katere so ministrstvo za finance, premierka Alenka Bratušek in kmetijski minister Dejan Židan obljubili že julija, vendar je za zdaj ostalo le pri obljubah. Po naših informacijah obstaja precejšnja verjetnost, da bo MF davčno stopnjo za kmetijska zemljišča in gozdove še nekoliko znižalo, vendar dr. Franc Zagožen, nekdanji politik, profesor na ljubljanski biotehniški fakulteti in kmet, pravi, da to ni dovolj: »Poglejte, 50 hektarjev njiv, kjer raste pšenica, je vrednih milijon evrov, pridelek na njih 50.000 evrov, 0,25-odstotni nepremičninski davek na ta zemljišča pa bi znašal 2500 evrov. To je pet odstotkov vrednosti proizvodnje. Ljudem na finančnem ministrstvu sem svetoval, naj povprašajo predsednika uprave tovarne Krka, kako bi komentiral, če bi mu naložili pet odstotkov nepremičninskega davka od prihodkov. Razumete? Krka bi plačala desetine milijonov evrov nepremičninskega davka. Tako ne gre, zato večina držav nima davka na kmetijska zemljišča in gozdove!«
Drugi razlog, zakaj profesor Zagožen ne bi obdavčil kmetijskih zemljišč in gozdov, pa je po njegovi oceni protiustaven zakon o množičnem vrednotenju nepremičnin. »V naravi lahko pokažem, da so nekatera kmetijska zemljišča za dvajsetkrat precenjena, zato na tej osnovi ni mogoče predpisati pravičnega davka. Tudi sam imam tak primer. Gre za štiri hektarje hribovskega, strmega, kamnitega zemljišča. Rad bi vas peljal tja, če imate dobre gojzarje. In ta zemljišča so ovrednotili enako kot štiri hektarje najboljših ravninskih njiv na Nizozemskem! Potrebna je ustavna presoja zakona o vrednotenju nepremičnin, ne pogovarjanje o višini davčne stopnje, kajti če ni pravilnega vrednotenja, ne more biti obdavčenja. Ta zakon je protiustaven, saj ne more biti zemljišče tam, kjer boste kolena grizli, kot bi šli na Triglav, ocenjeno kot najboljša njiva, to je po 20.000 evrov na hektar. Ampak zakon o množičnem vrednotenju nepremičnin to prinaša, zato ga je treba razveljaviti,« je prepričan Zagožen.
Promet s kmetijskimi zemljišči poteka le enosmerno
Zagožen meni, da je vrednotenje nepremičnin, katerega rezultati so objavljeni na spletni strani geodetske uprave (Gurs), že samo po sebi naredilo veliko škode: »Mladi nočejo več prevzemati kmetij. Noben kmet ne more po teh cenah kupiti zemlje, zato promet s kmetijskimi zemljišči poteka le enosmerno: od kmetijskih zemljišč v zemljišča za pozidavo ali celo za črne gradnje. Kmetje ne morejo kupovati kmetijskih zemljišč, kajti edini, ki bi jih prodajali, so lastniki, ki jih ne obdelujejo. In ti zahtevajo ceno na podlagi vrednotenja, ki je lahko desetkrat, dvajsetkrat pretirana. Na tej podlagi ne gre ocenjevati vrednosti kmetijskih zemljišč za kmetijsko proizvodnjo.« Pa so ljudje na finančnem ministrstvu razumeli, o čem jim je govoril na včerajšnjih pogajanjih, smo vprašali dr. Zagožna: »Razumeli so, da je problem vrednotenje nepremičnin, niso pa razumeli, da tega ni mogoče kar tako popraviti, saj je treba spremeniti zakonske podlage.«
Zagožnovi obdelujejo dobrih 30 hektarjev kmetijskih površin in bodo plačali nekaj čez dva tisoč evrov nepremičninskega davka. Nekaj imajo strmine, nekaj tudi ravnine, kjer pa je tudi močvirnato območje, po Gursovi oceni vredno kar 18.000 evrov na hektar. »Na nobeno pripombo ne reagirajo. Pritožili smo se, vendar je ostalo enako. Na naši kmetiji je 66 nepremičnin, a le na vrednotenje stanovanjske hiše nismo imeli pripomb. Primer: parcela, izmerjena v času Marije Terezije, na njej njiva v drugem bonitetnem razredu. Tam od krede naprej ni bilo nobenega objekta, a so na Gursu zapisali, da je 17 odstotkov pozidane površine. Edina objekta, ki sta tam, sta električna žica, speljana nad njivo, in telefonski kabel pod zemljo. Takšni nemogoči absurdi so!« je ogorčen dr. Zagožen, ki pa s tem še ni izčrpal zakladnice anomalij. Podobno je po njegovi presoji tudi z gozdnimi cestami, za gradnjo katerih so kmetje brezplačno odstopili svoja zemljišča, vendar so še vedno njihovi lastniki, zato bodo morali zanje plačevati nepremičninski davek za pozidano zemljišče, kar pomeni 20 evrov po kvadratnem metru.
»Če dacarje peljem tja gor, si noge polomijo!«
Ministrstvo za finance se je odločilo, da bo objekte, namenjene kmetovanju, obdavčilo po 0,5-odstotni stopnji, tudi kozolce. Dr. Franc Zagožen pravi, da imajo kozolec tudi na njihovi kmetiji. Kar zajeten je, saj je dolg več kot trideset metrov. Zgradil ga je njegov prapraded davnega leta 1835, praded ga je 40 let kasneje povečal, njuni potomci ga vzdržujejo. »Potrebujemo ga. Tja notri lahko damo bale slame in kmetijske stroje, zato nam je ta streha dragocena. Kozolec ni veliko vreden, ker je zelo star, obdavčen pa bo. A me to ne skrbi, saj davek ne bo visok. Skrbi me pa površina pod kozolcem, ki meri skoraj tristo kvadratnih metrov. Gurs je namreč ocenil, da so tla pod kozolcem vredna 20 evrov za kvadratni meter, saj jih uvršča med pozidana zemljišča. Ne kozolec ne tla pod njim niso tržno blago, oni pa davek določajo po tržni vrednosti, čeprav ne enega ne drugega ne bi mogli prodati. Le kdo bi to kupil?« se sprašuje Zagožen.
Finančnikom je včeraj ponudil, naj odkupijo od njega štiri hektarje površin v strmini. Zanje bi jim dal 90-odstotni popust, če bi se izkazalo, da so resen kupec, tudi 95-odstotnega... »Pa ni bilo interesa,« ugotavlja Zagožen. Prepričan je, da ga ne bi pokazali niti dacarji: »Če bodo prišli k nam rubit, mislite, da bodo rubili tista zemljišča v strmini? Če jih peljem tja gor, si noge polomijo!«
