A to je preteklost. V zadnjih letih smo se znašli v situaciji, ko je tovrstni kriterij politične izbire dokončno postal povsem neuporaben. Če ne veste, o čem govorim, se vprašajte: imate raje Janševo metaforo o avtobusu, ki ga voznica brez izpita pelje po avtocesti v napačno smer, vodijo pa jo strici z zadnjih sedežev, ali Lukšičeve ode »rdečemu srcu levo zgoraj«? V čem je več, ali bolje, v čem je manj duha? Kdo nas bolj podcenjuje? Koga bi, ali bolje, koga nikakor ne bi volili, če bi vas kdo prisilil v kabino? Se ne bi mogli odločiti? Žal vam tudi izštevanka ne bi mogla pomagati. An ban pet podgan, štiri miši v uh me piši, vija vaja ven: Janša. Tom in Jerry potapljač vidi babo, ki se slač', baba nima kam se skrit', Tom in Jerry vidi rit: Lukšič.
A da ne bo pomote. Pravega naslednika mentalitete delfinjega otoka ne najdemo niti v zdolgočasenem predsedniku SDS niti v patetičnem predsedniku SD, temveč v tistem nenavadno hiperaktivnem junaku Pozitivne Slovenije, ki je najbolj znan po tem, da je sprožil (desničarsko) šalo o pingvinih, in ki se – kot je slišati – želi iz Ljubljane čim prej ponovno vrniti na Obalo. To je, kot ste že uganili, Gašpar Gašpar Mišič, ta čas še državni sekretar v kabinetu predsednice vlade, čez nekaj tednov pa morda že predsednik uprave Luke Koper. In kaj namerava storiti? Kako bo »rešil« Luko Koper? Ima kakšne konkretne načrte? Ima, ima. A ker Gašpar Gašpar Mišič ni kakšen dolgočasen strokovnjak, temveč človek navdiha in drznih potez, se bo rešitve lotil na nepričakovanem mestu in na nepričakovan način. Ima namreč »pravo idejo«: da bi Slovenci končno spoznali njeno nacionalno pomembnost, bi Luko Koper preimenoval v Port of Slovenia. A-ha...
A pozor! Mar ne gre v resnici za to, da je ta obenem absurdna in sveto preprosta ideja le dimna bombica, ki zakriva povsem realne interese navideznega šaljivca? Mar ne gre v resnici za to, da Gašpar Gašpar Mišič že kot tak ni drugega kot dimna bombica, ki zakriva povsem realne interese županske naveze Popovič-Janković in vsega, kar se na to lepi? Je situacija torej enaka kot v času prve Janševe vlade, ko bi ideje o delfinjem otoku pa tudi namizni nogomet na Gregorčičevi in šale z dizajnerskimi WC-krtačkami lahko razumeli le kot dimno zaveso, kot ustvarjanje megle, zaradi katere smo spregledali povsem realne posle, ki so se mirno dogajali pod mizo? Je, kratko in splošno rečeno, funkcija ekscesnih likov in absurdnih idej le v tem, da zakrijejo pravo vsebino, ki se dogaja v ozadju? Moramo zato zamahniti z roko in se odpovedati vsakemu komentarju tistega, kar se odvija na površini? Da in ne.
Seveda, Gašpar Gašpar Mišič kot tak seveda ni največji problem države. A sámo dejstvo, da kljub splošni percepciji (pa naj bo ta pravilna ali ne), da gre za malo predrznega, a vendarle smešnega klovna, takšen lik nastopa kot resen faktor na ravni državne politike, govori samo zase. Govori o tem, da tudi ta vlada ne le nima nobenega občutka za to, kaj bi bilo v tem času treba napraviti, temveč tudi nima nobenega občutka za to, kaj se povsem preprosto spodobi. Mrežite se, izkoristite povezave, prisesajte se na podjetja – a prosim vas, bodite toliko spoštljivi in to počnite s slogom.
Ta vlada, ki se ima za svoj obstoj zahvaliti KPK in protestom, kaže prav toliko malo ponižnosti kot slovenski škofje, ki nas ne posiljujejo le s svojimi moralnimi nauki, temveč tudi s povsem notranjimi institucionalnimi problemi (koga briga, če se ne razumete z vašim lastnim papežem!?). In prav ta odsotnost ponižnosti – ponižnosti, ki bi se pokazala tudi s povišanjem intelektualne ravni njihovega govorjenja – je tudi razlog, da lahko na volilni anketi končno rečemo: ne, ne in ne, nikogar ne bi volili, pa naj grozi še takšen Janša.
Nekaj se je spremenilo. Vseskozi smo vedeli, da »leva« opcija ni ravno bistveno drugačna, a vendarle smo v sili vedno vsaj poskušali verjeti, da se preprečevanje najhujšega izplača. Zdaj dokončno vemo: za levičarske volilce danes ni niti še tako zasilne in pomožne opcije. To ni stranka, v kateri sta Janković in Popovič, in to nikakor tudi niso Socialni demokrati, pa naj bo Lukšič še tako širokogruden v svojih »vabilih«.
Od tod naprej pa ni prostora za obup. Spoznali smo fakte, že to je nekaj, vemo, da teh strank nikakor ne bi smeli voliti – seveda pa to spoznanje nekaj velja le pod pogojem, da ga potrdimo v mišljenju in dejanjih. Iz glave je nujno izbrisati obstoječe stranke, a hkrati – in to je bistveno – se moramo odreči žalovanju ob praznini, ki je nastopila na mestu »vstaje«. Protestov pač ni več in ta sekvenca je končana. Ne gre sicer za to, da se ni nič zgodilo, a hkrati je zgrešeno, če protestom pripisujemo sublimni status velikega dogodka, ki se samo ni odvil do konca. In dejansko je zdaj morda zadnji trenutek, da zaustavimo proces vnazajšnje idealizacije. V nasprotnem primeru bo to še ena »pomladna« zgodba, ki se je bomo spominjali čez dvajset let, medtem ko se bomo s polnimi žepi srečevali po davčnih oazah. In če poslušamo Gašparja Gašparja Mišiča in njegove predstave o prostocarinski coni na slovenski obali, dobimo občutek, da nam za to ne bo treba odpotovati prav daleč.
