Mednje sodi tudi popolnoma banalna večerna oddaja na TV Slovenija, ki se posveča pokrivanju »poletne scene« in vznesenemu »piarjenju«. Pri tej »kultainment« oddaji javna hiša resno izgublja kompas, videti pa je, da je spotoma nekje izgubila tudi Miho Šaleharja, približno nekonvencionalnega voditelja, ki je spričo nebuloznih novinarskih prispevkov in javljanj s krajev poletne scenarije vsaj globoko vzdihnil ali zavil z očmi. To sicer še naprej počnejo voditeljice, a ne kot prikriti gestični komentar, ki je v tem tipu voditeljstva sicer po nepotrebnem tabu, marveč kot samoljubno postavljanje in prilizovanje vsem po vrsti.
Seveda je bilo na odprtju »zadnjega« Trnfesta tisoč ljudi, tam so bili podporniki Demolition Group, vsa čast bendu, vsem je bilo lepo in jim bo še. Kaj pa, če se za spremembo odpravite na poletni Trnfest v nedeljo zvečer, ki je povrh vsega peklensko vroč? Avgustovska nedelja v Ljubljani nikoli ni bila kaj posebnega, običajno je tako pusta in nemestna kot nedelja februarja ali novembra. Tudi na dvorišču Kuda Franceta Prešerna je bila. Kakšnih dvesto do konca pregretih teles si je lajšalo vročično trpljenje ob mrzlih napitkih in medlem elektro-rock bendu iz Francije. Podoba v Kudu ni bila prav v ničemer drugačna od drugih prizorišč v središču Ljubljane, od lokalov z barsko muziko v živo ob Tromostovju, malo bolj obljudenih prodajaln sladoleda do lokalnega dislociranega hipsterskega pajzlja, ki občasno tudi daje kaj živega. Prizorišče Trnfesta se je v nedeljo popolnoma vklapljalo v mestno večerno omotico, kjer je vsak po svoje lovil sapo in se nadejal blažilne sapice. A hkrati je bilo del poletne mestne fasade za ustvarjanje vtisa živahnosti ali vsaj nekakšne živosti mesta – brez kakršne koli posebne distinkcije, brez znamenj »scene«, ki bi vsaj malo odstopala od najmanjšega skupnega imenovalca, vsesplošnega povprečja.
V izjemno koristni publikaciji, ki je povzela izsledke širše raziskave in pregleda samoniklih prizorišč in mladinskega nevladja v Sloveniji, se je avtorjem pri obravnavi Kuda Franceta Prešerna med drugim zapisalo tudi tole: »Kdo si lahko zamišlja poletje v Ljubljani brez Trnfesta?« Skrajno zoprn odgovor bi se danes verjetno glasil: »Jaz že.« Podobno kot si poletje lahko zamislimo brez purgerskega obličja ljubljanskega festivala v Križankah.
Sesedanje vitalne kulture
Toda raje obrnimo ploščo. Zapustimo Trnfest kot premestitev širšega problema in današnje finančne in druge probleme Kuda vstavimo v širši okvir, ljubljanskega in slovenskega. Kud ni edini med ljubljanskimi »nevladnimi« ustanovami in razmeroma samostojnimi združbami, ki so iz Ljubljane delale mesto oziroma so se s svojim dolgoletnim delovanjem trudile, da je Ljubljana imela sicer manjšo, vendar prepoznavno vitalno kulturno, umetniško in družbeno sceno, ki ni nekakšna »poletna scena« za butaste TV-oddaje in vandranje po plažah vseh vrst. Da se na tej sceni hudo lomi, je najprej pokazalo pomladno sesedanje kluba K4, ne glede na to, kaj si mislimo o njegovem programu v zadnjih letih. Ravno zdaj se poglablja in skuša reševati izjemno težak finančni položaj Radia Študent, kjer je v »iskanje rešitev« vpleten isti objestni ustanovitelj z nedoraslo klientelo kot pri klubu K4, Študentska organizacija Univerze v Ljubljani. Kakor koli postavimo, je Radio Študent zadnja neodvisna, programsko samostojna in vsebinsko drugačna radijska postaja v Ljubljani. Verjetno je skrajni čas, da družbeno čast in odgovorno breme soustanoviteljstva Radia Študent prevzame še kdo drug, morda ravno ljubljanska univerza kot garant produkcije znanja in avtonomnega kritičnega mišljenja.
Na tem kriznem seznamu je tudi Kud Franceta Prešerna, ki ga stiskajo tako zunanji strukturni pogoji za delovanje »nevladja« s pripadajočo sistemsko ureditvijo kot notranji ustroj društva oziroma njegove vodstvene ekipe. Nakopičeni dolg kulturnega društva, ki mu je kot prvemu z lastno iznajdljivostjo in pametjo akterjev/članov prvemu uspelo pridobiti pomembno prostorsko infrastrukturo daljnega leta 1987 za drugačne kulturne in izobraževalne programe, kar je bil resnično zgodovinski dosežek v Sloveniji, opozarja na nerazrešen oziroma odrinjen problem tistih združb in ustanov, ki ves čas delujejo v širšo javno korist, zato pa jim formalnopravni okvir in aktualna kulturna politika tega statusa ne priznata tudi finančno kot javnim zavodom na področju kulture. Če si je društvo med drugim nakopalo dolg zaradi posojila za obnovo zgradbe, to tudi nekaj pove o elegantnem zakonskem izogibanju reševanja problemov investicijskega vzdrževanja pri društvih in drugih pravnih osebah zasebnega prava, ki v glavnem ustvarjajo neprofitne kulturne vsebine v tej državi, ne glede na to, ali so šestkrat ali desetkrat prodornejše in koristnejše od vsebin, ki jih ustvarjajo javni kulturni zavodi. To je zunanji vidik sedanje krize Kuda, v kateri se iskanje sovlagatelja oziroma kupca prostorov, ki bi mu bilo obenem mar za kulturne in izobraževalne programe, v današnji Ljubljani sicer sliši kot zgodba z Marsa.
Drugi vidik, ki ga vsi po vrsti spregledujejo, je notranji. Njegov simptom je ravno Trnfest kot množična poletna vaba. Naj zlobno spomnimo, da je bil ta festival za nekatere bolj kritične ocenjevalce ljubljanskega dogajanja že od spočetja prej »vaška« kot pa urbana prireditev. Med prvimi je utrl »zastonjkarstvo« kulturnih prireditev (včasih tudi pripravno preoblečeno v geslo o dostopnosti kulture), ki so ga potem prevzele mestne oblasti in pri tem samo sledile trendom svetovnih mest v tekmi za povečanje ustvarjanja menjalne vrednosti mest.
Kud je zaspal
Toda ne gre spregledati dejstva, da je Kud kot prireditveni prostor in administrativna združba v zadnjih letih preprosto zaspal. Še šank, ki je svoje dni vrvel, je včasih sameval kakor pri kakšnem balinarskem društvu, prostor ne na nedeljo v novembru ne na sredo v marcu ni ponudil ali znal ustvariti novih privlačnejših programov, ki bi bili generacijski ali medgeneracijski. Izjema so stalni programi za otroke.
Daleč najbolj akustična mala koncertna (in gledališka) dvorana v Sloveniji, prizorišče številnih legendarnih koncertov slovitih mednarodnih glasbenikov v devetdesetih letih in še nekaj let po njih, je (bila) neizkoriščena. Nihče se ni resnično potrudil, da bi jo denimo tržil kot idealen prostor za snemanje živih koncertov. Danes kar z nostalgijo poslušamo posnetke »bosanskega« benda Dertum iz Kuda, ki obenem spomni na najbolj prodoren in politično konstruktiven program Kuda v devetdesetih letih, imenovan Pregnanci, ko je Kud izvajal koncerte in prireditve v begunskih taboriščih po Sloveniji in svojih prostorih.
Navsezadnje se je po malem izpela tudi improliga, sijajen gledališko-govorični hipodrom za amaterske glumače, ki je venomer spominjal na to, da je novo društvo in prostor med drugim na noge postavila neinstitucionalna gledališka združba, kakršna je bila Ana Monro. Medtem so se koncertni posredniki z muziko in bendi selili v cenejše prostore, ki so jim ponujali ugodnejše pogoje za izvedbo koncertov kot Kud, na Metelkovo, tudi v Orto bar.
Verjetno gre danes Kudu v relaciji do mesta manj na roko tudi postavitev Kina Šiške, ki je formalno javni zavod MOL in precej zajeten proračunski porabnik na področjih, ki se vsaj deloma prekrivajo s Kudovimi. Birokratska pamet med mestnimi in državnimi uradniki pa stežka seže malo dlje od tega, kar je na papirju »našega«.
Izgubljen?
Kud Franceta Prešerna resno visi. Ni edini na področju »nevladja«, ne v mestu ne drugod v Sloveniji. O tem realno pesimistično poroča zbornik Na trdna tla (Ustanova Pohorski bataljon, 2012). Kud je nakopičene probleme zadržal zase, notranje zaprto iskal rešitve in se medtem pogajal z mestnimi oblasti ter posojilodajalci, ne da bi zares šel s tem odprto v javnost in med svoje širše članstvo (to bi bili navsezadnje kot »crowdfunderji« lahko tudi širši obiskovalci Trnfesta, če bi jih inovativno obravnavali kot člane društva) do točke, ko je malone prepozno – letos pomladi.
Paradoks v danem stanju je natanko ta, da lahko med vsemi njegovimi programi kadar koli kot samostojni, osamosvojeni »TOZD« Kuda komercialno preživi edinole Trnfest. Za ceno prvega zares pridobljenega prireditvenega prostora scene v Ljubljani, ki ni bila poletna.
