Ki jo uživajo vsi, ki so ti najbližji. Če ne tvoj oče ali mama, če ne tvoj brat ali sestra, pa tvoj sin ali hči. Če ne ona, pa tvoj šef v službi. Ali njegova tajnica, ki jo posnifa samo v soboto, da bi se zabavala. Ali njegova ljubica, ki ji podari nekaj odmerkov koke namesto uhanov ali ogrlice. Če ne oni, pa voznik tovornjaka, ki v lokale v tvojem mestu razvozi na tone kave in brez koke ne bi vzdržal dolgih ur na avtocesti. Če ne on, pa bolniška sestra, ki tvojemu dedku menjuje katetre in vzame koko, ker se ji potem zdi vse lažje, še zlasti ponoči. Če ne ona, pa kirurg, ki se pripravlja na operacijo tvoje tete in potegne koko, ker ima ta dan še šest operacij. Če ne on, pa odvetnik, h kateremu si namenjen zaradi ločitve. Ali pa sodnik, ki bo presodil o tvoji zadevi in koke nima za kakšen greh, marveč za poživilo. Če ne on, pa župnik, h kateremu se greš dogovorit zaradi krsta tvojega vnuka in ti odpusti, ker nisi bil pri birmi. Če ne on, pa poštar, ki ti je prinesel kuverto z novo bančno kartico. Če ne on, pa prostitutka, h kateri zaviješ, preden greš domov, in ki mora jemati koko, da ne vidi, koga ima pred, nad ali za sabo. Če ne ona, pa psiholog, h kateremu hodi tvoja žena in mu koka pomaga pri poslušanju vedno istih tegob in dajanju vedno istih nasvetov. Če ne on, pa taksist, ki preklinja promet in mora potegniti koko, da te lahko pripelje k notarju v središču mesta. Če ne on, pa politik, ki je na TV vselej tako zgovoren… »Če pa misliš, da nobeden od teh ni porabnik kokaina ali tega nisi zmožen videti, tedaj pač moraš priznati, da si to ti.«
Tisto tropičje pred citatom pomeni, da seznam ni popoln. V novi knjigi Roberta Saviana ZeroZeroZero (izšla je letos aprila v Milanu) obsega skoraj štiri strani. Čisto na začetku pa je posvetilo: »To knjigo posvečam vsem karabinjerjem, ki me varujejo. Vsem 38.000 uram, ki smo jih skupaj preživeli. In vsem tistim, ki jih še bomo.« Nad Savianom namreč še vedno visi mafijska smrtna obsodba – zaradi Gomore, knjige, ki mu je uničila življenje, ker je tako natančno popisala posle camorrističnih mafijskih klanov (od trgovine z drogo ter razvažanja in odlaganja strupenih industrijskih odpadkov do industrije in trgovine s ponaredki italijanske visoke mode in največjih poslov v gradbeništvu itn.). In morda še bolj zato, ker je razkrila, da so mafijski posli le nekakšna »formula 1« legalnega gospodarstva. »Camorristični klani«, piše v Gomori, »so multinacionalke, ki prakticirajo radikalni neoliberalizem s pomočjo kalašnikovk«.
A vseeno camorra še niti približno ni Sinaloa. To je mehiška zvezna država, ki je na svetu največje distribucijsko središče dveh glavnih vrst kokaina, bolivijskega huanuco in kolumbijskega, imenovanega truxillo. Kokain ne daje dobička tistemu, ki ga proizvaja, ampak tistemu, ki ga distribuira in prodaja. Tako je Miguel Angel Felix Gallardo postal svetovni car kokaina, ki mu je bil podrejen tudi kolumbijski Escobar. Gallardo je delal v mehiški zvezni policiji in lovil tihotapce z dogo, nazadnje pa je to sam postal (kar je potem preraslo v »mehiško epidemijo«: vodje najbolj krvoločnega in krutega mehiškega klana, Los Zetas, so vsi iz vrst mehiške vojske in policije). A sama ta »preobrazba« še ni bila dovolj; kar je iz Gallarda naredilo carja kokaina, je to, da je leta 1989 ustanovil kartele, ki so privatizirali trgovino s kokainom. Gallarda so zaprli, toda karteli so ostali. Med njimi pogosto izbruhne vojna, ker pač ne moreš trgovati z drogo na zakonit način. In ker so dobički previsoki: samo v Mehiki prinese trgovina s kokainom od 20 do 50 milijard dolarjev na leto. Saviano imenuje Gallardovo ustanovitev narkokartelov celo »big bang modernega sveta«, ker da je tam vir modernih finančnih tokov.
Kokainska ekonomija je edina, ki ne pozna krize, edina, ki nenehno raste in se širi. Noben trg na svetu ni tako donosen, kot je kokainski. In nobena finančna investicija. »Če si na začetku leta 2012 investiral tisoč evrov v delnice Appla, imaš zdaj 1700 evrov. Ni slabo. Če pa bi tisoč evrov vložil v kokain, bi danes imel 182.000 dolarjev.« Saviano navaja tudi podatke OZN: leta 2009 je bilo 20 ton kokaina prodanih v Afriko, 14 ton v Azijo, 100 ton po Južni Ameriki in Karibih, 200 ton pa je Sinaloa »izvozila« v ZDA.
Kokainska valuta so tako imenovani narkodolarji, »umazani« dolarji, ki jih je treba oprati oziroma reciklirati. Toda Antonio Maria Costa, šef oddelka pri OZN, ki zasleduje trgovino z drogo, je leta 2009 presenetil z izjavo: dobički mehiških narkokartelov so bili edini likvidni kapital, ki je nekatere velike svetovne banke rešil pred propadom. Alejandro Gaviria in Daniel Mejia, ekonomista z univerze v Bogoti, sta ugotovila, da je bilo več kot 97 odstotkov dohodkov iz kolumbijskega in mehiškega prometa s kokainom prek raznih finančnih operacij recikliranih v ameriških in evropskih bankah. Na stotine milijard narkodolarjev je tako postalo »opranih«. Recikliranje je sicer strokovno ime za sistem paketov delnic, ki se prek elektronskih naslovov selijo iz banke v banko, iz ene države v drugo. Ko pridejo na drug kontinent, so že povsem oprani, predvsem pa neizsledljivi. To pa pomeni, trdita bolivijska ekonomista, da so bila vsa medbančna posojila financirana z denarjem, ki je prihajal iz narkotrgovine. Po letu 2008 so se nekatere banke rešile samo s tem denarjem. Ko so agenti FBI lani julija aretirali Joseja Trevina Moralesa, brata Miguela, šefa Los Zetas, so odkrili, da je Bank of America reciklirala narkodolarje tega mehiškega narkokartela. Jennifer Shasky Calvery, vodja oddelka za odkrivanje recikliranja pri ameriškem pravosodnem ministrstvu, je lani kongresnikom zaupala: »Ameriške banke reciklirajo bilijone narkodolarjev.«
Svetovna finančna oblast je ostala nad vodo zgolj in prav po zaslugi kokainskega denarja. Naše banke pa so se raje »pustile« izčrpati strupenim kreditom.
