Janko Jamnik

Vendar inštitut ni tovarna. Pravkar odpirajo nov raziskovalni center, ki so mu dali ime po Fritzu Preglu, ki je na začetku prejšnjega stoletja dobil Nobelovo nagrado za fiziko. Po očetu je bil Slovenec. Center se postavlja z najmočnejšim elektronskim mikroskopom med Münchnom in Ankaro. Preden je dr. Jamnik prišel na Kemijski inštitut, je osem let delal na inštitutu Maxa Plancka v Stuttgartu ter v nacionalnih laboratorijih Los Alamos in univerzi Cornell v ZDA.

To je res, da.

Lokalni politiki v Nemčiji hočejo, da je njihovo mesto prvo v državi. In ker so sami pametni, vedo tudi, da za to potrebujejo pametne ljudi. Vedo, da morajo o razvoju mesta razmišljati dolgoročno. Če bodo dolgoročno vlagali v privabljanje vrhunskih raziskovalcev, bodo na koncu imeli vrhunske industrijske produkte. In za to gre. Stuttgart je industrijsko središče in glavno mesto dežele Baden-Württemberg. Tam so Daimler-Benz, Porsche, Bosch, IBM, Hewlett-Packard in kopica drugih velikih koncernov. Včasih je bil tam tudi sedež zveze Nato. Tam vedo, da niso sami na svetu, ampak na vso moč tekmujejo z vsemi, še najbolj pa s sosednjo deželo Bavarsko, kjer je v Münchnu med drugim sedež BMW. Obe deželi sta bili včasih zelo revni. Zelo revni. Na Bavarskem je Franz Josef Strauss naredil velik premik naprej, na Švabskem pa ljudje sami z nenehnimi inovacijami. V Stuttgartu zelo pazijo, da ne bi Bavarci dobili boljšega raziskovalca kot oni. To je najbolj običajen način razmišljanja. Vse naredijo, da dober raziskovalec pride k njim.

Župan Stuttgarta, Manfred Rommel, je bil sin nemškega generala.

Da, puščavskega lisjaka, ki ga je dal Hitler ubiti. Preden je oče odšel na eksekucijo, se je v njihovi vili v Ulmu poslovil od sina in mu dal nasvet. »Nikoli ne bodi vojak.« Iz njega je nastal velik mož. Iz Stuttgarta je denimo izhajala skupina Baader-Meinhof iz Rote Armee Fraktion. Enega njihovih članov so ubili med aretacijo in nastala je velika polemika, kje naj ga pokopljejo. Rommel ni imel dilem. »Zločinec ali ne. Tukaj je rojen, tukaj bo pokopan.«

Ko je profesor Klaus von Klitzing iz Grenobla leta 1985 dobil Nobelovo nagrado za fiziko, so si na inštitutu Maxa Plancka zelo želeli, da bi prišel k njim, in so mu ponudili sijajne raziskovalne pogoje. Ko je že kazalo na dober izid pogajanj, so se nenadoma vmešali Bavarci in von Klitzingu ponudili še več, če le pride v München. Zgodba se je pletla, dokler ni vanjo posegel Manfred Rommel. »To, da bi von Klitzinga dobili Bavarci, se pač ne sme zgoditi,« je rekel. Iz mestne blagajne je vzel milijon nemških mark in jih kot dodaten raziskovalni denar ponudil von Klitzingu. Ta je potem res prišel v Stuttgart. To je razlika.

Iz Nemčije sem prišel za vodjo skupine, ki jo je pred tem, ob direktorovanju, vodil profesor Pejovnik. Nekaj časa sem bil tudi predsednik znanstvenega sveta. Videl sem, da bi se dalo in moralo veliko reči pri mojem delu spremeniti, ker bi to bilo dobro, da pa jih ne morem spremeniti. Trkal sem na steklen strop. Po vsem svetu je jasno, da sam v znanosti ne moreš narediti nič. Potrebne so skupine, ki potrebujejo infrastrukturo. Brez tega ne moreš tekmovati z najboljšimi in ne moreš imeti najboljših rezultatov. V okviru skupine smo se začeli razvijati in se potem zaletavali v steklen zid. Videl sem, da moram nekaj narediti. Ali grem nazaj v tujino ali pa stopim na mesto, kjer bom robove premaknil. Zato sem se odločil za ta korak, torej, da poskušam ustvariti pogoje za druge raziskovalce.

In jih ponujati kot uspehe inštituta.

Kje neki. To je zelo res. Najprej mora biti sicer jasno, da nisi več na Harvardu, na univerzi MIT ali na Maxu Plancku. Prišel si v drugačno kulturo. Tudi če si na svojem področju vrhunski, se ti nihče ne bo klanjal. To ni okolje, kjer ljudje drug drugemu izkažejo čast. Zelo redki so ljudje, ki bodo pripravljeni opaziti, da si dober. Moraš prebrati priročnik o tem, kako se obnašati v deželi, ki je zelo specifična in drugačna od vseh drugih dežel na svetu. Delaš v drugačnih pogojih, drugače in boš imel drugačne rezultate. To je zavestna odločitev. Stokati in jamrati nima nobenega smisla.

Vsak dan prepričujem ljudi, naj pridejo z vrhunskih institucij v tujini na naš inštitut. Vem pa, da imajo nerealna pričakovanja. Vem, da si zaslužijo pozornost, da bi jim moralo okolje peti hvalo in jim dati najboljše pogoje za delo. Vendar to ni v skladu z našo kulturo. Obnašati se moraš, kot da si prišel v zahodno Afriko. Tudi če Slovenci globoko v srcu za nekoga vemo, da je dober, bomo to težko spravili z jezika. V tem pogledu smo mediteranska dežela. V anglosaškem svetu te takoj sprejmejo nazaj, ne glede na to, koliko časa si bil odsoten. Če te na Mediteranu ni eno leto, te sploh ni več. Izbrišejo te iz vseh registrov in si tujec.

Zato, ker lahko zelo veliko premakneš. In to je treba narediti.

Trditve, da je Slovenija sodobna dežela, ki ima zdrav odnos do znanja in inovacij, ne podpišem. V besedah da, v dejanjih pa sploh ne. Veliko se pogovarjam z gospodarstveniki, pa se pogosto vprašujem, kdo tukaj ne razume nič. Ko govorim z gospodarstveniki iz tujih korporacij, se v trenutku ujamemo. Govorimo isti jezik. S Slovenijo ni tako, kot smo si predstavljali. Ko sem začel spreminjati razmere na inštitutu, je bil najhujši očitek, da hočem iz našega Kemijskega inštituta narediti Maxa Plancka. To je bilo razumljeno kot nekaj zelo negativnega.

»Mi smo drugačni. Max Planck k nam ne paše,« je bila običajna reakcija. Ideja je, da smo nekaj popolnoma drugega kot ves ostali svet in zato moramo stvari delati drugače. Na inštitutu je bilo napredovanje določeno s podobnim pravilnikom kot za uradnike v Avstro-Ogrski. Višji naziv si pričakal. Razlika med najmočnejšim in najbolj šibkim znanstvenikom v hiši je bila velikanska. Najbolj šibak pa je imel enako težo kot najbolj uspešen. Spremeniti je bilo treba nekaj reči. Na inštitutu so najboljši. Vodje oddelkov so lahko postali samo najsposobnejši. Na glas povemo, kaj je zelo dobro in kaj ni tako dobro. To odkritje je fenomenalno in to povemo povsod. Neko drugo odkritje pa pač ni fenomenalno. To smo počasi gradili tudi s formalnimi pravilniki. Spremenili smo pravilnik o napredovanjih. Če je nekdo odkril nekaj, kar objavijo v reviji Nature ali Science, lahko takoj skoči na najvišjo raven. Vseeno je, koliko ima točk ali koliko je star. Hkrati smo kriterije zelo zaostrili. To je povzročilo hud kulturni šok. Meni se je zdela sprememba minimalna, vendar so jo ljudje težko sprejeli. Zelo počasi je postalo jasno, da nihče noče nikomur nič slabega.

Recimo.

Imamo dve široki področji raziskovanja. Vede o življenju in vede o materialih. Pod prve sodijo vede o strukturi proteinov, o tem, kako se zvijajo v vodi, biotehnologija, raziskujemo zdravilne učinkovine, molekule, ki vplivajo na zdravje. Gledamo, kako se znajo proteini sami zlagati in kako ne. V vedah o materialih raziskujemo materiale, ki omogočajo shranjevanje energije z večjo učinkovitostjo. Litijeve baterije, gorivne celice, katalizatorje, stvari z veliko površino, polimerne materiale, nanotehnologijo. Na teh področjih smo v svetovnem razredu. Na nekaterih področjih smo v svetovnem razredu vodilni. Vendar imamo problem. To nam ne uspe sistemsko. Dogaja se kot fluktuacija. Na področjih, kjer smo v svetovnem merilu najboljši, nismo najboljši ves čas. Težave imamo s kontinuiteto.

Na prvem mestu in v največji meri je odvisno od ljudi, ki vodijo skupine, in potem od študentov in podoktorskih raziskovalcev, ki delajo z njimi. Sedemdeset ali osemdeset odstotkov je odvisno od njih. Trideset odstotkov pa so pogoji dela. Eksperimentalna oprema in velika infrastruktura. Na našem inštitutu smo ponosni na magnetno resonanco in elektronski mikroskop, ki je ravno prišel. To je vse, kar potrebuješ. Vrhunske ljudi in veliko infrastrukturo. Zveni preprosto, ampak je začarani krog. Kako dobiti dobrega človeka? Raziskovalna skupina je boljša, če ima boljše študente. Kam gredo dobri študentje? Pritegne jih ime institucije ali ime posameznika, če ima svetovno slavo. Moram priznati, da na ime institucije k nam najboljši ne bodo prišli. Tako znani kot MIT v svetu pač nismo. Tam se jih otepajo. Mi gremo po iterativni poti. Če imamo boljše profesorje, pridejo boljši študentje. Oboji prispevajo k temu, da je inštitut malo boljši. To je vsebinski pristop k izboljšanju rezultatov. Vedno več vse bolj pametnih ljudi. Traja pa dlje kot administrativni ukrepi.

Plača ni najbolj pomembna. Profesorja Harrya Tullerja z MIT sem vprašal, koliko imajo pri njih podoktorski raziskovalci plače. Povedal mi je smešno nizko vsoto. Bil sem šokiran. »Zakaj se čudiš?« me je vprašal. »Saj je logično. Boljša ko je institucija, nižja je plača. Pa jih imamo vseeno dovolj.« Veste, zakaj hočejo mladi na slavne univerze? Zato, ker imajo tam zelo dobre študente. Velika večina Nobelovih nagrad je prišla z idejami skupin, kjer so imeli pomembno vlogo študentje. Najboljši študentje z različnih koncev sveta premaknejo stvari. Slovensko visoko šolstvo in znanost pa sta še vedno zelo nacionalna. Ne vem kaj vse počnemo, da bi imeli internacionalni inštitut, pa je samo sedem odstotkov študentov iz tujine. V Stuttgartu jih je sedemdeset, na MIT pa devetdeset. Tukaj je treba še marsikaj obrniti na glavo.

Ta delitev je popolnoma iracionalna in nesmiselna.

Traparije. Pred kratkim sem bil v tovarni BMW. Povabili so nas, da jim predstavimo naše delo na področju litijevih baterij. »Zakaj ste nas izbrali?« sem vprašal. »Vas zanima naše uporabno znanje?« Prav čudno so me pogledali. »Znotraj oddelka smo definirali področje, ki ga bomo dali delat drugam. Pogledali smo pet najboljših skupin na svetu, ki to področje pokrivajo. Eno skupino bomo izbrali. Ne zanima nas, ali delate temeljne ali praktične raziskave. Zanima nas, ali ste najboljši.«

Vprašal sem jih, zakaj imajo zaposlenih petnajst mladih doktorjev znanosti, da raziskujejo baterije, če pa vemo, da jih bodo na koncu kupovali.

»Saj prav zato,« je bil odgovor. »Odločitev bomo sprejeli na podlagi naše ocene.«

Podobno zgodbo sem slišal pri Hondi. Še bolj dramatično. S Hondo se pogovarjaš samo, če te oni povabijo. Sam se ne moreš niti prijaviti. Pred dvema letoma so nas prvič povabili. Pod to indoktrinacijo o osnovni in uporabni znanosti smo jim naredili zelo uporaben projekt. Češ, oni so podjetje, to hočejo. Gladko so nas zavrnili. Lani so nas ponovno povabili. Napisali smo, kaj bi zares radi delali, ker se nam zdi zanimivo. Čisti blue sky research, kot rečejo Američani. To so z odprtimi rokami sprejeli.

»Vi ste nelogično podjetje,« sem jim rekel, ko so prišli k nam.

»Popolnoma logični smo,« so odgovorili. »Uporabne reči, ki jih potrebujemo jutri, znamo narediti sami. Po svetu iščemo nove ideje.«

Honda Motors ima 150.000 zaposlenih, od tega njihov razvojni in raziskovalni oddelek 15.000. Imajo pa še nenapisano pravilo, da je predsednik uprave Honda Motors lahko samo nekdo, ki je bil prej predsednik uprave razvojnega oddelka. Takšno razmišljanje se mi zdi normalno. V Sloveniji pa ni prav pogosto. So okolja, ki tako delujejo, vendar to ni standardno obnašanje.

Ravno to mi delamo. Okrog tega se dela prevelika drama. Petinsedemdeset odstotkov našega proračuna pridobimo na razpisih javne agencije, 25 pa iz industrije in evropskih sredstev. Naš cilj je, da ta drugi del niha med 20 in 30 odstotki. Zakaj zgornja meja? Zato, ker smo in želimo ostati raziskovalni inštitut, ne pa raziskovalni servis. Zelo natančno vem, kako imajo to urejeno Nemci. Imajo Max Planck Gesellschaft, ki jo v celoti financira država. Njihovo delo je enostavno. Dobivati morajo Nobelove nagrade. Ob tem imajo Fraunhofer Gesellschaft, ki jo polovico financira država, polovico pa industrija. Njihovo delo je razvijati tehnologije. Mi smo nekje vmes. Naš inštitut ima recimo pogodbo z izraelskim podjetjem. Poskušali so s Fraunhoferjem, pa niso nič dosegli. Poskušali so z Naso, pa tudi ni šlo. Potem so prišli k nam in nam naročili obsežno raziskavo.

Raziskujemo prevleke za sončne kolektorje. To je danes zanimivo. V Sloveniji so že pred tridesetimi leti razmišljali, da bi sanitarno vodo ogrevali s soncem. Veliko ljudi je dalo črne bojlerje na streho.

Da. Pri nas pa je zamrlo, ker je nafta postala tako poceni. Sedaj je ta princip postal aktualen za elektrarne. S soncem uparjate vodo, od tam naprej pa imate lahko tudi parne turbine T6, le da brez emisij. Namesto premoga – sonce. Naredite 50 metrov visok bojler, okrog pa tisoče zrcal, ki v bojler usmerjajo zajčka. Premikajo se s soncem. Bojler mora biti prebarvan s črno barvo. Črna barva veliko energije posrka, veliko pa tudi izseva. Tako kot krušna peč. Zato je izkoristek relativno majhen. Mi pa znamo narediti barve, ki vse posrkajo, nazaj pa sevajo zelo malo. To znamo narediti. To smo patentirali in patente prodali, raziskujemo pa še naprej. Znamo še kaj drugega. Zato nas izberejo.

Ne. V resnici spodaj teče vojna. Litijeve baterije vsi poznamo. Mi pa smo že leta 2004 razvili nov material, ki je bil veliko bolj stabilen, imel je boljši izkoristek in zelo hitro se ga je dalo polniti. Z Berkeleyja so nas prosili, naj jim pošljemo vzorec, ker pregledujejo materiale z različnih inštitutov vsega sveta. Leta 2005 je bil slovenski material najboljši na svetu. Bili smo boljši kot MIT. Iz njihovega materiala je nastala A123 Company, ki je imela do nedavnega šest tisoč zaposlenih, mi pa nismo prišli nikamor. Poskušali smo objaviti naše raziskave v največjih svetovnih revijah, pa so nas vsi zavrnili. Češ, zanič je. Potem smo izvedeli, da so nam zavračali objave, ker so nas hoteli ustaviti. Šlo je za velike denarje. Recenzenti, ki so pisali ocene naših člankov, so bojda sami raziskovali podoben material in jim ni bilo v interesu, da se strokovna javnost seznani z našim razvojem. Tudi sam sem včasih šokiran, kako se obnašajo znanstveniki, ko gre za pridobitev sredstev.

Profesor Pejovnik nas je učil, da morajo discipline sodelovati in da se moramo učiti drug od drugega. Jaz sem imel pri svoji izbiri srečo. Na fiziki me je bilo takrat strah povedati, iz česa nameravam diplomirati. Eden od profesorjev me je dobronamerno vprašal, ali je elektroda, ki jo naneseš na tokovni kolektor, videti bolj kot pašteta, ki jo namažeš na kruh, ali bolj kot testo. To ni bila znanost, ampak kuhinja. Prej alkimija kot kaj drugega. Moderna fizika vsekakor ne. Spoštovanja vredna visoka znanost je bila kvantna mehanika. Osnovni delci. Delal sem nekaj popolnoma obskurnega in bil sem odpadnik. Po naključju je to postalo zelo pomembno področje. Pravim naključje, ker nisem vedel, da bo tako. Tako kot vsak znanstvenik sem seveda vesel, če je to, kar me zanima, relevantno tudi za družbo. Zdaj je to lep svet in imamo veliko podpore. Treba pa je vedeti, da obstaja kopica znanstvenikov, ki danes delajo obskurne stvari, ki bodo čez dvajset let aktualne. Njih premalo podpiramo.

Govoriti o begu možganov se mi zdi neustrezno. Američani na sodišču zahtevajo, da se pove the whole truth, nothing but the truth, vso resnico. Možgani res bežijo, ni pa to vsa resnica o tem fenomenu. Naš problem je drugačen. Pretok možganov je dobra stvar, je pomembna in koristna in značilna za intelektualce v razvitih okoljih od srednjega veka naprej. Že v srednjem veku so ljudje hodili z ene univerze na drugo veliko bolj, kot si mislimo danes. Ko sem nastopil mandat, smo kot pogoj za napredovanje navedli, da mora biti človek eno leto v tujini na podoktorskem študiju. Kulturna revolucija. Nastopil je odpor. Ne. Nam ni treba nikamor hoditi. Takšno je bil stanje leta 2008, tik preden so propadli Lehman Brothers, ko se nam je zelo, da smo nekaj posebnega. Ampak danes ljudje normalno odhajajo na podoktorski študij v tujino.

Hud problem je v tem, da k nam pride premalo študentov iz tujine. Nimamo izenačitve pretoka študentov. To je velik nacionalni problem. Vzrokov je veliko. Na enega velja opozoriti. Vtis je, da si v Sloveniji tega ne želimo. Ko se ljudje ozirajo okrog, kam bi šli študirat, to hitro začutijo. Zakaj bi se silili, če morda niso zares dobrodošli? Na inštitutu si na vse kriplje prizadevamo pridobiti tuje študente. Rezultat pa je pičel. Ekstremno smo si prizadevali za pet ali šest ljudi, prišel pa je samo eden. Vprašam, zakaj ne bi prišli. Pa mi odgovorijo, da se jim Slovenija ne zdi dovolj spodbudno okolje. To so pametni ljudje. Slišijo, da je pri nas novemu človeku zelo težko najti mesto v naši shemi financiranja. Ta je konservativna in narejena tako, da je ves čas enako. Nima mehanizmov za nove stvari. Poskušamo uvesti koncept mlade raziskovalne skupine, ki je običajna na vseh inštitutih na svetu. Financiramo jo iz naših prihrankov. V javni shemi ni tega mehanizma.

Zgradili smo hišo in kupili inštrumente. Za oboje je večina denarja prišla iz Bruslja. Slovenskega proračuna nismo obremenili. Država je s 15 odstotki sodelovala pri gradnji hiše, vendar je to dobila nazaj z DDV. Tako da smo mirni. Ali s slovenske perspektive kvarimo sliko brezupa? Najbrž jo. Z vseh drugih perspektiv je to najbolj normalna stvar svetu. Pred nedavnim sem bil v Kjotu in se pogovarjal s kolegi.

»Kaj počneš?« so me spraševali.

»Zidamo hišo in kupujemo inštrument,« sem jim rekel.

»Koliko časa ste zidali?«

»Tri leta.«

Moj kolega Kazu Sasaki se je takoj postavil.

»Jaz sem vse naredil v enem letu. Tri leta je normalno. Jaz imam svetovni rekord. Eno leto.« Moral sem priznati, da to je nekaj.

Kolega iz Stuttgarta se je takoj pohvalil, da so oni naredili še eno novo hišo, ki se čisto nič ne trese.

»Naša se tudi nič ne trese,« sem rekel. Če se hiša trese, ima mikroskop zamegljeno sliko.

»Kako globoka sidra imate?« ga je zanimalo.

»Vrtali smo trideset metrov globoko. Do kamna.«

»Mi dvesto metrov. Smo najboljši na svetu. Tri tedne lahko gledamo en atom. Tako stabilno sliko imamo.«

Tako se ljudje pogovarjajo. Mi počnemo najbolj normalno stvar na svetu. To bi se moralo dogajati vsak dan. Arogantno? Povej mi, s kom se družiš, pa ti bom povedal, kdo si, pravi star pregovor. Mi smo se odločili, da se ne bomo prepirali s tistimi, ki tega ne razumejo. Svet je dovolj velik in hvala bogu, da je Slovenija v EU. Nismo sami, ampak smo del nečesa velikega.

Ne. O tej teoriji nočem nič slišati. Postanem popolnoma živčen, če mi kdo začne razlagati, da ima Slovenija pomembno geostrateško lego. So kdaj prestopili na letališču v Istanbulu? Pred sto petdesetimi leti, ko so s kočijami hodili z Dunaja v Trst, je bilo to morda res. Danes pač ni več. Ko so hodili iz Beograda s fičkoti v Trst, je bila to sijajna lega. Danes hodijo z letali iz Azerbajdžana v Istanbul. Lega je to, kar narediš. Naša ambicija je, da bi vodilna vloga na svetu za nekatera raziskovalna področja postala standard. Da bi bilo vsem jasno, kje na zemljevidu znanja smo. Preglov center je kamenček v tej naši ambiciji. Rešitev problema je preprosta. Potrebujete prostore, opremo, ljudi. Prostor imamo, opremo za nekaj časa tudi. To smo naredili. Pri ljudeh pa še nismo čisto tam.

Letos je devetdeseta obletnica Nobelove nagrade za kemijo, ki jo je dobil Fritz Pregl. Po očetu je bil Slovenec, Avstrijci pa ga imajo za svojega. Vseeno je. Le da ima v Avstriji precej večji ugled kot pri nas. Ali je realistično, da mi dobimo Nobelovo nagrado? Ne zveni realistično, ampak v perspektivi pa mora biti res. Realistična perspektiva je, da bo inštitut vodilni na svetu na nekaj področjih ves čas. Študentje kemije bodo razmišljali, kam bi šli delat doktorat ali na podoktorski študij, in Ljubljana mora biti v kratkem času ena od smiselnih destinacij, ker so tukaj najboljši. Zdaj je v določenih obdobjih to res pri nas, v določenih obdobjih na IJS in tudi na univerzah.

Moramo pa biti najboljši ves čas. To sem vam rekel kot znanstvenik in direktor inštituta. Tako sem programiran. Šolal sem se na elitni instituciji, kjer so mi vcepili idejo, da šteje samo biti najboljši. Vse drugo je neuspeh. To so mi vcepili v glavo in ne znam drugače ravnati. Zato imam tak program. To je zapečeno v meni. Ne morem se spremeniti. Lahko se pogovarjamo, ali je to prav ali ni. Ne vem pa, če ima smisel. Ali lahko takšna drža škodi? Ne vem, na kakšen način bi lahko bila škodljiva. Je lahko kaj narobe, če je dežela v nečem najboljša? Ali v vsem?

Paziti je treba, da se na položaje imenujejo najbolj kompetentni ljudje. To je važno.

Recimo, da pol meritokratski, pol pa po občutku. Vsega se res ne da izmeriti. To vemo. Pomembnejši ko je položaj, kompleksnejši mora biti filter, ki tja spusti človeka. Iz bazena potegne tiste, ki so najboljši za opravljanje določene funkcije. To se seveda ustvari. Ne nastane samo od sebe z dobrimi željami. Zadnjič sem bil v Portorožu na konferenci orodjarjev. Zdelo se mi je zelo čudno, da so me povabili. Nekje so me slišali predavati in se jim je zdelo zanimivo. Šel sem s slabim občutkom, da jim bom tratil čas, jaz pa ga bom izgubljal. Pa je bilo skrajno poučno. Orodjar iz Južne Afrike je razlagal enega od pomembnih elementov, zaradi katerih je Južna Afrika postala del skupine BRICS. Pred desetimi leti je njihova vlada doživela razsvetljenje. Poklicala je modre može in jih vprašala, kaj naj kot država naredi, da ne bodo več zaostajali. Kazalo je slabo. Rekli so jim, da je bila včasih država dobra v orodjarstvu, pa da ni več in da bi bilo to dobro obnoviti, ker bi to imelo multiplikativne učinke.

»Naredite program,« so rekli politiki.

»Nismo dovolj dobri,« so jim odgovorili.

»Kdo pa naj potem naredi?«

»Nemci to znajo. Fraunhofer Institut für Produktionstehnologie iz Aachna.«

Tam so jim naredili program in deset let so se ga držali. En del je bil sprememba kurikuluma šol za to področje. Ena tretjina v učilnici, ena tretjina praktikum, ena tretjina v podjetjih. Mi pa gradimo izobraževanje na posredovanju informacij. Znanje brez izkušenj je samo informacija. Včasih na inštitutu naredimo kakšen eksperiment nevede. Profesor Roman Jerala ima rad skupine mladih raziskovalcev, s katerimi uspešno tekmuje. Drug primer je projekt profesorja Gaberščka: skupaj smo spravili študente različnih fakultet in jim dali twinga.

»Predelajte ta avtomobil na električni pogon. Mi bomo pa pomagali.«

Ko bi vi videli, koliko so se naučili! Izkušnja se ti zapeče v možgane. Sedaj je parkiran pri vhodu in na voljo kot službeno vozilo.

Da. To se mi zdi smiselno.

Bral sem ameriške analize Nemčije. Zanje je značilno, da ko se za nekaj odločijo, vsa nacija tisto počne dolgo časa. V mediteranskih deželah je drugače. Nikoli vsa nacija ne počne nečesa, še tisti, ki to počnejo, tega ne delajo prav dolgo. Zato je nemški model fiskalnega ravnotežja težko prenesti na Mediteran. V teh deželah se je zelo težko odločiti, da bo vsa dežela nekaj počela dolgo časa. To je ključna razlika. Nemci niso tako zelo kreativni. Stvari pa se lotevajo sistemsko. In za velike reči potrebujete sistem. Težava je, ker so Nemci hkrati zelo togi. To seveda ni simpatično.

Čustva imajo v Evropi previsoko ceno. Včasih neskončno visoko. Pri Američanih se vse prelije v dolar. Zaradi tega so nam morda nekoliko zoprni. Imajo isti meter za čisto vsako stvar in vsi govorijo isti jezik. Zelo hitro se dogovorijo. V Evropi ne dovolimo, da bi se čustva prelila v dolarje ali evre. Zato iskanje kompromisov traja v nedogled. Zdimo se zelo sofisticirani, ampak v resnici samo nimamo metrike.

Američanu in Izraelcu ne moreš dati nespodobne ponudbe. Če imate raziskavo, ki je vredna sto tisoč, zahtevate pa milijon, vam bosta rekla, da ni vredna več kot petdeset tisoč. In začnete se iskati. Če to rečem v Sloveniji, bo moj sogovornik tako užaljen, da se sploh ne bo hotel več pogovarjati. »Ti si nor. Nič nočem imeti s tabo.« Tukaj moramo paziti, da partnerja ne bi užalili. Američana ne morete užaliti. To je razlika. V znanosti pa se užaljenost ne splača.

V fiziki je bilo obdobje, ko so na konferencah govorili, da je bolj natančno merjenje osnovnih konstant edina naloga, ki je fizikom ostala. Vse drugo je znano. Takoj zatem je nastala teorija relativnosti in kvantna mehanika. Popolnoma nov pogled na svet. V znanosti dogme niso dobrodošle. Ni prostora za užaljenost. Znanost je področje, ki zares nima meja, jaz pa sem tega vesel. Zelo vesel.