Sedel sem v gostilni v osrčju Besiktasa in s kolegi kramljal o turški politiki. V enega izmed najbolj žurerskih koncev Carigrada smo se spustili iz parka Abasaga, kjer je še dolgo v noč potekala ljudska skupščina okrožja. Generacija Y, mladih, rojenih v 80. letih prejšnjega stoletja, se je začenjala spraševati, kako naj svoj novoodkriti politični duh prelijejo tudi v konkretne oblike političnega povezovanja in oblikovanja alternativ obstoječi politiki. Kivanc, novinarka, ki dela pri eni od večjih medijskih založniških skupin, je optimistično zrla v prihodnost. „Mladi so se začeli zanimati za politiko, kar je velik dosežek,“ je dejala.
Otresli so se politične apatije, ki so jim jo starši vložili že v zibelko. Mladi v Turčiji so bili vzgajani v duhu, naj vas politika - razen na volitvah – ne zanima, razlaga. Takšni vzorci vzgoje so bili posledica številnih vojaških državnih udarov v Turčiji, ko so starši generacije Y mislili, da bo apolitična mladina bolje krmarila med čermi nepredvidljive turške politike. Spet po drugih interpretacijah korenine mrka civilne družbe segajo že v pozno obdobje Otomanskega cesarstva, ko so nacionalisti od buržoazije prevzeli mesto vodilnega motorja političnih sprememb v državi.
Iz samih ustanovitvenih let turške republike izvirajo številne težave, ki so turško civilno družbo ujele prav v času demonstracij. Atatürk je po vihravi prvi svetovni vojni uspešno zagotovil preživetje velikega kosa nekdanjega Otomanskega cesarstva. Po poskusih razkosanja mogočne in vplivne države med Evropo in Bližnjim vzhodom je stabilnost državi zagotovil z reklom „Ena nacija, eno ljudstvo“. Ne le, da je spremenil politični sistem v moderno turško republiko, za ohranitev strukturne kohezivnosti Turčije je iz ustavnega političnega zemljevida države izbrisal versko manjšino alavitov, za naslednjih 90 let pa je obveljalo, da v Turčiji živi en narod – Turki, medtem ko Kurdi preprosto niso obstajali. Tradicionalni, verni del družbe je zaradi sekularizma, ki je obveljal kot temeljno lepilo nove nacije, pristal na politično-družbeni margini.
Tako je bilo naslednjih osemdeset let, ko so državo večinoma vodile kemalistično-sekularne vlade. Šele, ko je oblast prevzel Recep Tayyip Erdogan, vodja zmerne islamistične stranke AKP, so se začeli odpirati tabuji iz časov turške državnosti. V procesu nujne modernizacije turške nacije je Erdogan začel postopoma odpirati politični prostor, izvajati reforme za vstop v Evropsko unijo, ki se jih kemalistične vlade niso bile pripravljene lotiti trideset let. Mogočno vojsko, ki je v državi imela status nedotakljivosti, je postavil pod parlamentarni nadzor, in ji onemogočil vmešavanje v notranjepolitične zadeve. Turške državne urade in šole je odprl za ženske in dekleta iz konservativnih krogov družbe, s tem ko jim je omogočil nošenje naglavnih rut. Najbolj kleni sekularisti so se počutili ogrožene tudi za to, ker je z gospodarskim uspehom Turčije med Erdoganim vodenjem države, gospodarstvo strmo beležilo odlične rezultate. Samooklicana politična naslednica Atatürkove politične ureditve, Republikanska stranka (CHP), se je naglemu pešanju svojega političnega vpliva poskušala zoperstaviti s pomladitvijo stranke. A v očeh številnih mladih protestnikov iz parka Abasaga še vedno velja za stranko starcev, ki za njihove poglede na svet ne predstavlja prave alternative vladajoči stranki.
Na ulice so v zadnjih treh tednih odšli pestri deli turške civilne družbe. Vsak posameznih je prišel s svojimi zahtevami in besom do oblasti. Ko je vlada poskušala s surovo policijsko silo – isto brutalnostjo, s katero se je leta spravljala nad Kurde – utišati demonstrante, je na ulice prignala še več protestnikov. Paradoksalno je vlada na ulice Istanbula poslala policijske okrepitve iz Dijarbakirja, kamor je sicer na demonstracije Kurdov vedno pošiljala pomoč iz zahodnega dela države. Naslednji, še večji paradoks, so demonstranti doživeli v drugem delu protestov, ko so se na ulicah soočali tudi z vojaško policijo. Erdogan je za pomoč zaprosil tisti del obrambnega aparata države, ki mu je sam nadel uzde. In vojaška policija je sledila ukazu. Tako kot policija so tudi te enote na protestnike zvrnile znatne količine solzivca. Ljudje so okusili represijo varnostnih organov, ki je dotlej bila večinoma rezervirana zgolj za Kurde in komuniste ob praznovanju 1. maja. Razblinila se je nostalgična miselnost mnogih, da bo vojska pomagala pri izvajanju pritiska na premiera Erdogana. Proces premierove demokratizacije države je bil v tem pogledu bolj uspešen, kot so si mnogi sekularisti mislili. „Ljudje počasi ugotavljajo, da jim v boju za človekove pravice in svoboščine nihče ne bo pomagal,“ razlaga Sylvia Tiryaki, profesorica človekovih pravic na carigrajski Kültür univerzi.
Turška civilna družba je ta čas močno polarizirana. Na eni strani je sekularni del družbe, ki ne želi, da premier Erdogan za nagovarjanje lastne volilne baze mešetari s politično ureditvijo države. A ta del družbe se sedaj počasi začenja tudi spraševati, kaj je šlo narobe v dneh ustanavljanja nove turške republike. Na drugi strani konservativni del družbe uživa v večji mobilnosti, gospodarskemu razcvetu in večjih svoboščinah, ki jih je dobil pod Erdoganovo vladavino.
Generacija Y, ki je sedaj v civilni družbi postala gonilna sila razmišljanja o prihodnosti, vseh odgovorov zaenkrat še ne premore. Edini premier, ki se ga danes mladi sredi svojih dvajsetih let poznajo, je premier Erdogan. V času njegove vladavine so videli, kako je državi šlo na bolje, kako se je počasi začel odpirati prostor javnega diskurza in kako so se večale civilne svoboščine. V zadnjih treh tednih so bili priča, kako je premier, ki je sprožil te procese, ob prvih večjih množičnih protestih proti njegovemu avtoritativnemu stilu vodenja, izgubil živce in začel ožiti prostor svobodnega diskurza. Civilna družba v Turčiji, predvsem mladi sekularisti, so začeli postavljati vprašanja. Proces demokratizacije mavrične versko-etnične Turčije se šele dobro začenja.
