Glede na to, da volilna baza Bratuškove ustanovo, na čelu katere je omenjeni možakar, papež Frančišek, načeloma umešča v svojo civilno nesveto trojico, kjer ji v najobičajnejši kombinaciji družbo delata Jože Pučnik in Janez Janša, je v rokovanju z nekdanjim kardinalom Bergogliem nemara protislovno gledati pomemben premierkin dosežek. Ampak na Slovenskem, pa še kje, čudni pojavi niso prav redki. In kot se v povprečnem Slovenki ali Slovencu rada mešata vzvišeno zaničevanje do sleherne politike kot obrti in klečeplazno malikovanje konkretnega politika, ki se naključno pojavi v bližini, pogosto ne vidita nobenega nasprotja med pošiljanjem domnevno okostenele institucije v zgodovinsko ropotarnico ali še na kak manj prijazen kraj in očaranostjo nad pisano maškarado, povezano z njo, ki vendarle priča, da gre za nekaj vzvišenega in pomembnega. V tem primeru je vsa stvar dobila še dodatno razsežnost, saj je Frančišek za razliko od svojega resnobnega predhodnika nemudoma obveljal za pristnega prijatelja najširših ljudskih množic, kar je vsekakor tudi ambicija Alenke Bratušek. Vatikanski obisk je torej ni povzdignil zgolj v očeh tistih državljank in državljanov, ki celo teoretično kaj dajo na katoliško podstat slovenske družbe.
Če je epizoda zadetek v polno z njenega vidika, bi morali biti po precej razširjenem mnenju občutki na strani njenih gostiteljev bolj mešani. Kajpak ni dvoma, da je bilo kolesce njenega obiska v počasi, a zanesljivo delujoč vatikanski stroj vgrajeno že pred časom, toda njegovo skoraj popolno sovpadanje z domačo premierkino apoteozo (ali, če uporabimo za odtenek primernejši izraz, kanonizacijo), ki je sicer na preklic, pa kaj bi tisto, lahko v kom vseeno pusti kanček nelagodja. Skoraj je namreč videti, kot bi slovenski kardinal in argentinski papež naravnost pohitela, da se pravočasno in še pred drugimi poklonita očitni (trenutni) zmagovalki tradicionalnega prerivanja na sceni neke v človeških očeh morda nepomembne, zato pa v očeh Boga in njegovih predstavnikov na Zemlji vsekakor pozornosti vredne podalpske republike. Če dodamo še nedavno, resda v krizni kontekst postavljeno novico, da nič več ne velja obdavčitvena imunost cele vojske po slovenski deželi posejanih katoliških cerkva in kapelic (kakopak tudi ne muslimanskih molilnic in sinagog), je videti položaj še manj jasen.
Ko bi bili v sivem devetnajstem stoletju, bi komu zlahka padlo na um, da Bratuškove prejšnji četrtek že nista mogla sprejeti pokončni kardinal in svetniški rimski škof in da ta dva v resnici ždita varno spravljena v eni od mitičnih vatikanskih ječ, takšne nedoslednosti pa uganjata njuna podtaknjena dvojnika. Nekaj podobnega je, kot je literarno mojstrsko opisal Cerkvi nikakor naklonjeni André Gide, prevevalo francoske katoličane pred kakšnimi sto tridesetimi leti, ko je nenadoma postalo mogoče, da se bo papež Leon XIII. sprijaznil, da je Francija pač republika in da zaradi tega ni konec sveta.
Koraka, ki je večinoma obveljal za daljnovidnega, kajpak ni naredil »lažni« Leon XIII., medtem ko je pravi Gioacchino Pecci gnil v ječi. Še toliko manj sumljivega in presenetljivega je po izkušnjah dvajsetega stoletja v druženju njegovega naslednika s prvo slovensko predsednico vlade. Nič zato, če si je njen prvi vatikanski gostitelj, upokojeni prefekt kongregacije za redovnike in ustanove posvečenega življenja, v času svojega pastirjevanja v domovini tako zelo prizadeval ohranjati pri življenju konstrukcijo z demoničnimi atributi opremljenega »sovražnika«, brez težav umeščenega v zgoraj evocirano nesveto trojico tolikih Slovenk in Slovencev. Pravzaprav je skrbno vzdrževanje takšne mitizirane črno-bele podobe koristilo obema stranema. Najprej političnemu bloku, iz katerega izhaja tudi premierka, ker se je z nujnostjo boja proti nesveti trojici lahko legitimiral vedno takrat, kadar je zaškripalo na bolj vsakdanjih, da ne rečem profanih frontah. A niti lokalna visoka cerkvena hierarhija se nad jinjangovsko scenerijo nikdar ni mogla posebej pritoževati. Slednja ji je namreč omogočala ohranjanje privida načelnosti in homogeniziranje lastnega občestva, spet najbolj tedaj, ko bi prišla na vrsto neprijetna vprašanja. Navsezadnje je nekakšno sprevrženo zadovoljstvo ostajalo celo navadnim članom družbe. Vedno je bilo namreč (in je) jasno, kje in kdo je »sovražnik«. Vsaj slovenska izkušnja zadnjega stoletja nazorno kaže, da je kljub vsemu govoričenju o nujnosti premoščanja razlik gotovost pri tem vprašanju skoraj pomembnejša od spraševanja o tem, kdo je pozitivni junak.
Predvsem pa se je dalo na tak način najbolje zamegliti zgodovinsko pogojeno dejstvo, da se vrh Katoliške cerkve pri nas ne oziraje se na občutja večine vernic in vernikov najbolje počuti v vlogi »stebra družbe« in ob nosilcih realne družbene moči. Ker mu je bila v veliki meri prihranjena kalvarija, denimo, poljskih kolegov, ki so se morali v nekaterih občutljivih trenutkih soočati s samozavestnimi oblastniki drugačnega predznaka, prepričanimi, da jim njihova opora ni potrebna, je to tudi razumljivo. V oblasti je imel omenjeni vrh prav ob odločilnih prelomnicah, zaradi katerih se je lahko obdržal kot »steber družbe«, razmeroma zanesljivo zaveznico. Tudi (in zlasti) zaradi tega se je z nekaj oklevanja v dveh desetletjih obstoja samostojne slovenske države namesto za izlete v neznano praviloma odločal za naslonitev na znane in preizkušene družbene sile, za katere je bilo sočasno jasno, da so ohranile dejansko moč. Obenem seveda ni nikoli zamrlo prizadevanje za oblikovanje takšne kulise, s katero so lahko bili na neki način zadovoljni vsi.
Zaradi doslej povedanega bi bile vatikanske ječe, če bi se po vsem, kar vemo, še kdo spomnil nanje, v slovenskem primeru prav tako odvečna tolažilna hipoteza kot v francoskem izpred stoletja in več. Iz istega razloga vatikanska prigoda slovenske predsednice vlade kljub vsem nakopičenim naključjem pomeni prav tisto, kar je videti.
