Ideja se je slišala enostavno – slovenski Kras je v povojnem obdobju potreboval razvoj nove industrije in leta 1954 je bil kljub nekaterim dvomom sprejet sklep o ustanovitvi tovarne motornih koles v Sežani. Tudi ime te tovarne je bilo enostavno in se je ponujalo kar samo po sebi: Tovarna motorjev Sežana – Tomos. V nadaljevanju pa se je zapletlo. Že nekaj mesecev kasneje, še preden so v Sežani sploh zagnali proizvodnjo, se je slovenska vlada odločila, da bodo tovarno namesto v Sežani zgradili v Kopru. A ker se je ime Tomos že pojavilo v številnih dokumentih, se je obdržalo. Tomos ni postal Tomok in čeprav v Sežani niso izdelali niti enega samega motorja, ima to mesto torej velik pomen v zgodovini tega pomembnega slovenskega podjetja, ki je že naslednje leto začelo pisati svojo bogato zgodovino.
Plodna 60. in 70. leta
Omenjeno zgodovino bi zlahka opisali na nekaj časopisnih straneh ali v debeli knjigi, na kratko pa gre takole: leta 1955 so sestavili prvo Tomosovo motorno vozilo – tomos puch SG250. Nastal je še v zasilnih prostorih, kot še mnogo drugih skuterjev, mopedov in motornih koles do leta 1959, ko je novo tovarno uradno odprl predsednik SFRJ Josip Broz - Tito. V ta čas spadajo tudi začetki lastnega razvoja mopedov in takrat so nastale številne izpeljanke mopeda puch MS 50 s skupnim imenom colibri. Omenjenega leta so tako izdelali že več kot 17.000 colibrijev in začeli tudi izvoz na Švedsko. Sledilo je najplodnejše obdobje Tomosa, ko so svoj proizvodni program priredili in se usmerili izključno k izdelavi dvotaktnih motorjev prostornine 50 kubičnih centimetrov. V 70. letih so na trg zapeljali številni novi tipi modela colibri, ki so imeli po letu 1973 vsi tudi motorje lastne konstrukcije, v naslednjem desetletju je sledila posodobitev celotnega programa dvokolesnih vozil, po padcih v začetku 90. let pa je aprila leta 1998 Tomos postal sestavni del korporacije Hidria.
Če ime Tomos tako dandanes dobro pozna tako rekoč sleherni Slovenec, pa je zagotovo precej manj takšnih, ki vedo, da je imel več kot 20 let dobro razvit tudi poseben tekmovalni program. Udejstvovanje v tej dejavnosti se je začelo že leta 1956, ko je Tomos tudi prvič in zadnjič uradno tekmoval z motorji večjih prostornin in na dirki v Leningradu nemudoma dosegel dve zmagi. Tri leta kasneje je Tomos prvič oblikoval tovarniško tekmovalno ekipo, s 50-kubičnim motorjem D3 colibri (izdelali so le enega) dosegel zmago na dirki v Portorožu, vse skupaj pa je predstavljalo pravo spodbudo za prvi namensko dirkalni motocikel D5, ki so ga izdelali leta 1960. S številnimi uspehi in velikim številom novih 50-kubičnih motorjev, s katerimi so med drugim tekmovali in zmagovali takšni svetovno priznani in poznani dirkači, kot so Gilberto Parlotti, Luigi Rinaudo, Angelo Orsenigo, Janko Štefe, Adrijan Bernetič, Zdravko Matulja in mnogi drugi, se je Tomosova dirkalna pravljica, ki je med drugim vsebovala tudi naslove švedskega, nizozemskega in dvakrat izjemno cenjenega italijanskega prvaka, nadaljevala do začetka 80. let prejšnjega stoletja. Uradni Tomos se je iz dirk umaknil leta 1979, a je tri leta kasneje (1982) Hrvat Zdravko Matulja s tomosom DMGP, kot privatni voznik skoraj brez tovarniške podpore, vseeno osvojil čislano lovoriko evropskega prvaka.
Publikacija je bila nujna
Skratka, tudi zgodovina Tomosovega dirkalnega programa je tako bogata, da jo je mogoče zajeti v precej debelo knjigo. In ravno to je po več kot deset let trajajoči raziskavi storil Janez Peter Grom, ki je na 576 straneh v slogu romana popisal celotno Tomosovo dirkalno zgodovino. Zakaj romana? Zato, ker knjiga, ki nosi naslov »Tomos – skozi zgodovino z 204 km/h«, ne povzema samo statističnih podatkov o posameznih zmagah dirkačev in tehničnih podatkov posameznih modelov dirkalnikov, temveč prikazuje tudi pisano življenje dirkačev ter kulturno-politično in socialno ozadje območja, ki je botrovalo karieram le-teh in razvoju same tovarne. »Ideja o knjigi se je formirala organsko. Vsekakor na začetku ni šlo za zavestno odločitev. Naraščajoča količina informacij in materiala, povezanega z zgodovino dirkalnega Tomosovega programa, pa je kar sama klicala po neki ureditvi. Knjiga je tako nastala bolj kot potreba po arhiviranju in reševanju pred propadom tega dela preteklosti. Kmalu mi je namreč postalo jasno, da je ta publikacija nujna, da ne bi zob časa izbrisal dejstev, na katera smo lahko vsi Slovenci ponosni,« je o razlogih za nastanek knjige povedal Grom in razkril še ozadje o naslovu: »Eden od podatkov, ki o motorju največ povedo, je končna hitrost. Tako je najvišja hitrost, ki jo je 50-kubični Tomosov dirkalnik kadar koli dosegel, našla mesto na platnici knjige.«
Zgodovinska dejstva v knjigi so sicer podkrepljena s prepletom arhivskega gradiva, zgodba pa preskakuje iz tekstualnega v fotografski material. Knjiga je opremljena tudi s kar več kot 400 fotografijami, ki so večinoma zelo redke, še neobjavljene in nepoznane širši javnosti. Dirkalni motocikli so do potankosti predstavljeni v poglavju o tehniki, ki je opremljeno s profesionalnimi fotografijami posameznih modelov – ti so danes ohranjeni ali obnovljeni in so večinoma v lasti avtorja knjige. Ta je sicer izšla ravno pred dnevi, napisana v dveh jezikih, slovenskem in italijanskem. »Slovenščina zato, ker cenim in spoštujem svoje izročilo in identiteto, italijanščina pa zato, ker je Tomos v Italiji nekoč nekaj pomenil. Kar dvakrat so bili državni prvaki! To je še danes zanimiv podatek med zbiratelji in navdušenci. Istočasno pa je ta ozek segment, ki ga predstavljajo starodobni 50-kubični tekmovalni motorji v Italiji, izjemno dobro razvit, tako da so celo oni dali v tej zaključni fazi prepotrebno izpodbudo, da se je knjiga pravočasno dokončala in doživela predstavitev v Italiji,« je še razložil Grom, ki je med pisanjem knjige doživel marsikaj zanimivega. Pravi, da je bilo vznemirljivo predvsem takrat, ko mu je uspelo locirati nov tekmovalni motor, posamično komponento ali dobro originalno fotografijo. »Nekaj komponent sem našel celo na Finskem ter jih od zbiratelja tudi odkupil in vrnil v domovino. Čudovita izkušnja pa so bili tudi razgovori, ki sem jih opravil z akterji iz tistega časa. Raznolikost pogovorov z nekdanjimi novinarji, dirkači ali inženirji je sestavljanje knjige dobro popestrila,« še dodaja Grom.
Več fotografij na www.dnevnik.si
