Čas se kopiči v vrtoglavih količinah, nič ga ne more ustaviti, vztrajnejši, vzdržljivejši in odpornejši je kot ure, ki ga merijo. Prebivalci zemlje v dobrih dveh letih skupno preživijo 15 milijard let: če bi ta čas lahko upognili nazaj v prazgodovino, bi prišli do trenutka, ko je v prapoku, ki ga niso videle nobene oči, nastalo vesolje…
A niti ne potrebujemo pomoči vsega sveta, da po tej poti pridemo daleč nazaj. Prebivalci ene najmanjših slovenskih občin, Kranjske Gore, v enem letu skupno preživijo 5200 let. Ko jih zaobrnemo nazaj v zgodovino, po časovni vertikali iz objema Julijcev in Vandotove mitske dežele Kekca, Mojce in Bedanca, pademo v obdobje, ko so slabih sto kilometrov stran na območju Ljubljanskega barja živeli neki povsem drugačni ljudje, koliščarji. Naši daljni predniki, zares nič manj (in nič bolj) resnični, kot smo mi danes, predhodniki na isti zemlji, ki so okrog sebe gledali iste hribe, kot jih lahko vidimo mi: Krim, Golovec, Rožnik, Šmarno goro ali grajski hrib.
O koliščarjih vemo malo, komaj kaj več kot nič. Kako so ljubili, kakšna čustva so jih prevevala? V kaj so verjeli, kje je potekala meja njihovega notranjega in zunanjega sveta? Kakšna je bila njihova govorica? V naše predstave so vtisnjeni narahlo, samo toliko, kolikor so se nam v otroštvu lahko pritihotapili vanje iz Jalnovih Bobrov in zdaj v imaginarnem svetu živijo svoje skrito življenje čistih in romantično obarvanih arhetipskih likov, Brkatega Soma, Ostrorogega Jelena, Jezerne Rože. Poleg te lepe in nestvarne literarne prisotnosti in preostankov dobrih treh ducatov kolišč, bolj ali manj za vedno shranjenih v zavetju in pod površino Barja, je za njimi v naših krajih ostala le še peščica stvari. Nekaj orodja in orožja, lončevine, koščki preje in nekaj od časa razdejanih lesenih predmetov: in med njimi dragocenost neprecenljive vrednosti, leseno kolo dvokolesnika z osjo, s svojimi 5200 leti najstarejše tovrstno ohranjeno kolo na svetu.
Pred dnevi so ga, leseno kolo iz lesa v lesu, kot v ironičnem spominu odzvanjajo simpatično zanesene besede enega od govornikov otvoritve na najvišji državni ravni, najstarejše leseno kolo z osjo iz lesa, narejeno v lesu in leseno, po končanih dolgotrajnih postopkih konzervacije slavnostno razkrili javnosti v ljubljanskem Mestnem muzeju. Na otvoritvi je bil prvič javno predvajan tudi predstavitveni video, v katerem se je v ambientu prvinskih zvokov oddaljene dobe dua Silence pretanjeno razvila slikovna alegorija dveh avtorjev Bahar/Kočevar o pomenu kolesa za sodobno civilizacijo: kolo kot generator ustvarjalnosti, gibanja, napredka, drznega potovanja v prihodnost, premagovanja duhovnih in prostorskih razdalj. Kolo kot metafora za upiranje negibnemu družbenemu, mentalnemu in duhovnemu redu in za iskanje vedno novih horizontov. Kolo kot prispodoba za nenehno gibanje materije in življenja, za upor proti zastoju.
Barjansko kolo, uvrščeno na seznam Unescove kulturne dediščine, najdeno v močvirju, ima v sebi potencial globalne prepoznavnosti in velike simbolne vrednosti. Lahko odpelje iz močvirja. Lahko postane simbol utrujene dežele, ki je zastala. Ne simbol aktualnega stanja ali negotove sreče, ne emblem zmedenega potovanja v napačne smeri: simbol novega začetka, generator upanja, upora proti okupaciji prostora dveh negibnih političnih grupacij, simbol odmikanja od velikih zgrešenih idej o nujnosti materialističnega kopičenja&prilaščanja ali nadzorovalske avtoritarnosti. Kolo kot majhen osebni amulet za zaklinjanje življenja, zaščitni znak vsakega posameznika in s tem prepoznavno geslo cele družbe, ki končno hoče naprej. Iz primeža velikih besed in velikih tem v konkretno življenje, ki ima svojo vrednost samo zase in ne zaradi svoje brezosebne menjalne in statistične vrednosti. Med ukvarjanjem z velikimi temami je življenje odšlo po svoje, odteklo drugam. In je skoraj že v celoti drugje: zato se protagonisti na prizorišču družbe tragikomično spotikajo okorno kot v gledališču lutk in parodija in groteska ostajata edina še zares relevantna žanra kronistov za opis dogajanja.
Kadar se ukvarjamo z velikimi vprašanji, nam življenje uhaja med prsti, pravi v povsem sveži pesniški knjigi Andrej Brvar. Ja, tako je to. Zato je treba pozabiti na velika vprašanja, na korporativna zaklinjanja in množična zatekanja k avtoritetam. Se začeti upirati vsemu, kar zanika in omejuje življenje, kar ga izrablja, zlorablja in zavaja z obljubami o boljšem jutri, tam nekoč, nekje, v daljni, nedosegljivi prihodnosti. Se ukvarjati z majhnimi vprašanji, ki zadevajo konkretnega človeka, razvijajo konkretna občutja in sprožajo konkretne spremembe. Tako kot je to zastavil danski filozof Kierkegaard, duhovni prednik današnjih danskih filmarjev od von Trierja do Vinterberga, o katerem te dni ob dvestoletnici rojstva razpravljajo na simpoziju v Ljubljani: navrtal je velike filozofske sisteme nemške idealistične filozofije in korporativne religije in v središče postavil človeka v njegovi konkretnosti, posamičnosti, s tesnobo in upanjem vred, z njegovo razpetostjo med časom in večnostjo. Iz tega upora proti velikim mišljenjskim in verskim sistemom, ki pozabljajo na konkretnega človeka, se je razvil eksistencializem. In je v delih Alberta Camusa, ki se je rodil natanko sto let po Kierkegaardu, razvil poteze upornega človeka, še kako aktualne tudi za današnji čas: človeka, ki se upira z obrazom in imenom, konkretno in v svojem neposrednem okolju, človeka, ki se upira zato, da ohrani svojo človečnost, človečnost drugih in človeško mero sveta. In ima na kapi ali srajci namesto simbolov, ki razdvajajo, priponko z barjanskim kolesom.
