Oba sta se podala na pot hudega tveganja. A vrhunski trenerji so posebneži, ki včasih zavestno hazardirajo, da postanejo še večji zmagovalci in junaki. Zavestno sta izbrala možnost, ki je vsaj na papirju slabša in precej bolj negotova od dobrih služb, ki sta jih imela doslej.
Milanič je imel z Mariborom še enoletno pogodbo. Pri navijačih je bil trenerski bog z dvema uvrstitvama v skupinski del evropske lige, za nameček mu v petih letih dela v Ljudskem vrtu ni uspelo osvojiti le treh slovenskih lovorik, ki so bile na razpolago, v vitrine pa jih je pripeljal devet. V prvenstvu je bil enkrat boljši Koper, v slovenskem pokalu pa Interblock in Domžale. Milanič, ki je s 45 leti še mlad trener, je očitno ocenil, da je v petih letih dela z Mariborom dosegel maksimum. Morda je še kakšen razlog, ki pa mora še ostati skrit javnosti. Izbral je okolje, ki si ga je izjemno želelo, za nameček pa ga še dobra pozna. V Gradcu je igral sedem let, od tega trikrat v ligi prvakov. Milanič odločitev ne sprejema čez noč, predvsem pa ne v navalu čustev. Vse poteze v dosedanji karieri, tudi tisto, ko je kot mladinec odšel iz majhne Izole v veliki Beograd k Partizanu, je dobro premislil.
Vedno je prevladal športni izziv. Če bi materialni, bi sprejel ponudbo iz sofijskega CSKA za 30.000 evrov mesečne plače. Milanič vendarle odhaja s slovesom trenerja, da je bil serijski zbiralec lovorik tudi zato, ker mu je hrbet vseskozi ščitil z vsemi žavbami namazani »fakin« Zlatko Zahović. Kakšen ugled ima Milanič v Gradcu, je razvidno iz tega, da so ga izbrali, čeprav je imel za tekmece tri ugledne hrvaške trenerje na čelu s Soldom s precej močnejšim menedžerskim lobijem v ozadju.
Pipan, ki je obenem selektor Makedonije in bo reprezentanco vodil tudi na evropskem prvenstvu v Sloveniji, je izbral Olimpijo, ker se mu je s tem izpolnila življenjska želja, ki jo je nosil v sebi od začetka 20 let dolge trenerske kariere. Za nameček si je želel vrnitve domov, saj ima dovolj potepanja po nekdanji Jugoslaviji. Z Olimpijo je podpisal le enoletno pogodbo, čeprav mlado moštvo zahteva dolgoročno delo. Kratka pogodba trenerje običajno sili k hitremu lovljenju uspeha s preverjenim kadrom, ki pa ga je treba plačati. A Olimpija se je očitno veliko naučila iz triletne pogodbe s Sašom Filipovskim, ki so se ga želeli odkrižati po eni, odšel je pred iztekom druge.
Nekdanjemu slovenskemu košarkarskemu selektorju nihče ne oporeka znanja, je mojster za uveljavljanje mladih, veliko stavi na lojalnost sodelavcev. Njegova slabost je, da ni diplomat, zato prihaja v konflikt s sodniki in mediji, če ga začnejo kritizirati po dveh porazih in se počuti ogroženega. Kaznuje jih tako, da uvede silenzio stampa, kot je bilo leta 2006 na svetovnem prvenstvu na Japonskem, ali drugače misleče kliče sredi noči.
