Fino je postalo odkrivati nove filozofije med lonci in navdih iskati v bizarnostih. Tako se je na ljubem ljubljanskem gradu, na tej prestižni lokaciji, kjer se odvijajo vse mogoče pasje procesije najvišjega ranga, rodila umetnost – revne kuhinje. Predpostavila sem, da gre za dogodek s humanitarno noto, kjer bodo razno, seveda primerno termično in drugače obdelano črevesje, bezgavke in podoben sicer običajno povsem neuporaben material tako rekoč zastonj (vhodni stroški so konec koncev smešni) pripravili na raji še neznane načine in jih nato lačnim potalali vbogajme. Au contraire! Namesto krmilnice sestradanih se je rodil biznis, kjer vsakega gosta oberejo za 50 evrov! Ljudje imajo končno dovolj dunajcev!
Smešna je ta naša obsedenost s hrano. Spomnimo se samo fašističnih idej evropskih veleumov, da bi morale biti vse naše banane enake velikosti in identične ukrivljenosti. Kdo ve, koliko časa so tuhtali ti modri možje, da so sproducirali nekaj tako briljantnega, je pa povsem mogoče, da so navdih našli na Japonskem. Tam so namreč, kar se hrane tiče, nori še za odtenek bolj. Domorodna specialiteta v obliki surove ribje crkovine ni nič v primerjavi z njihovim sprevrženim odnosom do sadja. Sadje se je tam uveljavilo kot statusni simbol in kot prestižno darilo ponižnega premožnega gosta gostitelju, ki je prvega povabil na surovo ribo. Tako obstajajo butiki z minimalistično opremljenim interjerjem in pridušeno svetlobo in mičnimi hostesami, ki spoštljivo šepetajo v prisotnosti vseh tistih dragocenih češenj, jagod in melon enakomernih odtenkov in popolnih razmerij.
V Sloveniji bi medtem otrokom skorajda servirali golobe za malico. Mogoče to ne bi bila tako slaba ideja konec koncev, glede na to, da samo ljubljanska občinska gospoda odstranjevanju te nadloge namenja več deset tisoč evrov na leto. Po drugi strani bi tudi otroci, ti prvokategorniki v goltanju mekdonaldsov in podobne plastike, z enim golobom zaužili bistveno več organizmu potrebnih snovi in, zanimivo, naredili tudi nekaj za svoje morebitne kasnejše težave s slabokrvnostjo in arteriosklerozo.
Zadnja vrhunska kulinarična ideja pa prihaja kar iz same vrhovne organizacije, pooblaščene za reševanje sveta, iz ene in edine – Organizacije združenih narodov. Njihov side-kick, svetovna zdravstvena organizacija, je z izdajo knjige pred dnevi namreč napovedala novo strategijo, s katero bomo ne le nahranili naraščajoči in vse bolj lačen srednji razred in oklestili tiste predebele, ampak tudi zajezili svinjanje planeta: Jedli bomo insekte! Razmerje med vložkom in donosom naj bi bilo fantastično, njihova hranljiva vrednost primerna za gozdarje, vse, kar preostane, je, da se sprijaznimo z idejo. (Tudi z borci za zaščito živali ne bo problemov, ker se tistim puncam tam golazen itak gabi.)
Scenarij za promocijo ščurkov je baje že razdelan. Pred svetovno javnost naj bi stopila mati Angelina in s solznimi očmi priznala, da kako kobilico vse pogosteje piknejo tudi pri njih doma. Za zdravje.
