Nacionalno preverjanje znanja je učinkovit mehanizem za samoevalvacijo in s tem za (samo)nadzor nad kakovostjo poučevanja – če ga na šolah jemljejo resno. Ministrstvo se namreč v to, kaj na šolah počno z rezultati NPZ, načeloma ne vmešava. Kaj šele, da bi jim naložilo kakšne ukrepe. Potem ko Državni izpitni center šolam pošlje rezultate in državna povprečja za vsak predmet (in vsakega učitelja, razred in učenca), je zgolj od odgovornosti vodstev šol odvisno, kaj bodo z njimi storili.
Na šolah lahko sicer s pomočjo NPZ le do neke mere ovrednotijo svoje delo. Dejavnikov, ki vplivajo na rezultate, je namreč veliko, socialno-ekonomski status učencev je zagotovo med najbolj vplivnimi. A tu so še druge funkcije ekstercev. Tam, kjer šolske ocene odstopajo od eksternih, NPZ dolgoročno zapira škarje, učitelji pa laže razložijo staršem, zakaj sin ali hčerka morda ni za gimnazijo. Če pa jim NPZ tako kot ravnatelju Mercu, ki pogosto na glas pove, kar njegovi kolegi mislijo, predstavlja zgolj nesmiselno breme, se je treba res vprašati, ali NPZ potrebujemo. Takšnega, kot je zdaj, namreč. Ker zastonj res ni. Samo za triletni najem programske opreme in osnovno usposabljanje za e-vrednotenje je država odštela 150.000 evrov. In nič se ne ve, kje bomo našli nov denar leta 2015, ko se najem izteče.
Dolgoletna praksa kaže, da kljub pomanjkljivostim pri izvedbi – lani je na primer o seštevku točk uradno podvomil vsak šesti učenec, kar 80 odstotkov pa upravičeno – NPZ pomeni koristno povratno informacijo. Dobre šole jo preučijo, slabe se zadovoljijo z ugotovitvami tipa: kriva je »problematična« populacija, otroci se ne učijo, testi učencev sploh ne zanimajo... Da so naloge sestavljene tako, da se učencem ni treba posebej učiti, in da se za NPZ vsako leto odloči več šestošolcev, kajpak zanemarijo. Letošnji glasni upori učiteljev proti NPZ in »dodatnemu« delu, ki ga morajo opraviti v okviru svojih obveznosti, so zagotovo pogojeni tudi z vse večjimi pritiski države, ki jim hoče naložiti več dela in zmanjšati plače. Toda obup ali menefregizem šol(nikov) še ne more biti alibi za sesutje ključnih sistemskih varovalk kakovosti v šolstvu. Cena za to bi bila prevelika.
Prav zato bi veljalo razmisliti o možnostih za večji nadzor starševske javnosti. Ena od njih je javna dostopnost rezultatov NPZ. Seveda bodo šolniki ob tihi asistenci ministrstva glasno vpili, da je uspešnost šole veliko bolj odvisna od značilnosti populacije in okolja kot od kakovosti poučevanja in da bi bilo rangiranje šol na podlagi NPZ krivično, kar drži. Toda privoliti v tajnost podatkov samo zato, ker jih lahko javnost napačno interpretira, je enako nesprejemljivo. Na to je že leta 2006, ko smo na Dnevniku zahtevali dostop do maturitetnih rezultatov – in jih tudi dobili, opozorila informacijska pooblaščenka. Dosežke NPZ je navsezadnje mogoče staršem pojasniti in jih umestiti v širši okvir. To je za šole težka naloga, ne bi pa smela biti pretežka, če jim plemenito poklicno poslanstvo še kaj pomeni.
