Ob odločitvi Sviza, največjega sindikata v javnem sektorju, da zavrne vse vladne varčevalne predloge, tudi tiste, ki jih zaradi narave dela sploh ne prizadevajo, in da se nadaljevanja pogajanj udeleži le pogojno, je zato smiselno postaviti tri zoprna vprašanja. Ali se šolniki zavedajo položaja in perspektiv (nas) zaposlenih v realnem sektorju, če sredstev za zagon gospodarstva ne bo? Se zavedajo svojega položaja, če se realni sektor do konca potopi? In ali morebiti priznavajo tudi svoj del odgovornosti za stanje, v katerem smo se znašli? Zdi se, da je odgovor na vsa tri vprašanja nikalen.
Če zanemarimo dosedanje manj kot petodstotno znižanje prejemkov javnih uslužbencev, potem je jasno, da usode zaposlenih v nejavnem sektorju ne delijo v polni meri. In vendar naj bi kar tretjina članov glavnega odbora Sviza v torek vztrajala, da morajo plače zaposlenih v šolstvu ostati nedotaknjene, ker da so prispevali dovolj. Dovolj? Ko je minister Turk odločujoče ljudi v šolstvu pozival, naj sami povedo, kje bi lahko brez škode stisnili, so rekli, da nikjer. Toda ali res potrebuje vsaka fakulteta in vsaka šola svoje računovodstvo? Je res vsako združevanje šol a priori nesmiselno? Bi nas ena ura na teden več za manj obremenjene učitelje oddaljila od razvitega sveta? Seveda ni dvoma, da katastrofalne krize niso zakuhali šolniki in da ni pravično pričakovati, da jo bodo prav oni z žrtvovanjem na križu skupnega dobrega rešili. Še posebno ker je njihovo dobro delo jamstvo za skupno dobro v prihodnosti. A kriza je vseeno tudi »njihova«, sindikalni populizem pa prehud, da mu ne bi pogledali v drob.
Ko v Svizu zahtevajo, da si poleg ministrov in poslancev tudi sodniki znižajo plače in s tem simbolno priznajo odgovornost sodne veje oblasti za krizo, se morajo tudi sami zazreti v ogledalo. Kam so vendar hodili sodniki v šolo, da so tako slabo opravili svoje delo? In zakaj bi si namestnik varuha človekovih pravic moral znižati plačo bolj kot ravnatelj in njegova namestnica, ki, mimogrede, zaslužita več od superobetajočega mladega raziskovalca? In zakaj so na ljubljanski univerzi, ki upravičeno opozarja na razvojni pomen znanosti in izobraževanja, lani število zaposlenih za 238 ljudi zmanjšali med pedagogi in raziskovalci, samo za 56 pa med podpornimi kadri. Odgovor pristojnih, da zato, ker so prvi prekarci, drugi pa zaposleni za nedoločen čas, je ciničen.
Edina dobra plat Svizovega populizma je pravzaprav le v tem, da pomiri članstvo in zakrije vsebino neizogibnega popuščanja. Štruklju, ki upravičeno poudarja, da vlada z rezanjem peruti javnemu sektorju brez drugih ukrepov – v nacionalnem reformnem programu za zdaj le naštetih – ne bo rešila države, je namreč kot staremu sindikalnemu mačku jasno, da brez zategovanja pasu ne bo šlo. Zato s prvim pogojem zganja malo populizma, z drugim – časovno omejenim trajanjem znižanja prejemkov – pa v resnici odpira vrata konstruktivnosti.
