Ko je Fabian Cancellara - Spartak v nedeljo prvi pripeljal skozi ciljno črto legendarnega severnega pekla, se ni veselil tretje zmage. Nobene eksplozije veselja, ničesar. »Bil sem le zelo zelo utrujen. Bil sem zunaj meja, trpel kot še nikoli doslej. Bil sem le vesel, da je ta boj končno končan. Tam bi le sedel v travi, dihal in se vračal na planet,« je razlagal. Je vesoljec, ki se je iz pekla, kot imenujejo to legendarno dirko, preselil v nebesa, kamor kot bogovi sodijo največji junaki najbolj posebne dirke, ter se vrnil med zemljane, heroje za njim.
Fabian Cancellara je s tretjo granitno kocko v rokah le še enkrat znova dokazal, da je kralj cest. Če le niso preveč strme. Čeprav je bil znova sam proti vsem in se je na koncu moral do zadnjega metra na gladkem velodromu boriti z mladim levom Sepom Vanmarckom, je 111. Pariz-Roubaix le en dokaz več, kdo je največji na lastni pogon.
Le redki veliki se ponašajo s četverčkom velikih v nizu. Da bi zmagovali na klasikah, osvojili naslov svetovnega prvaka in/ali olimpijsko kolajno, zmagovali na etapah velikih dirk in za povrh zbirki dodali še kakšno etapno dirko WorldToura. Je najboljši kronometrist svoje dobe, ima štiri naslove sveta in olimpijsko odličje. S pol leta starejšim Tomom Boonenom si delita naziv najboljšega na tlakovanih cestah. Ima etapne zmage na Touru, zmagal je tudi na večdnevni preizkušnji Tirreno-Adriatico in Po Švici 2009, ko je zadnji dan rumeno majico slekel Tadeju Valjavcu. Je tako močan, da so ga obtožili, da v ogrodju kolesa skriva dodatni pogon, in spremenili pravila UCI.
Če se na cesti zdi, da je tudi v najtežjih trenutkih nepremagljiv – pravi vesoljec na kolesu – in bi lahko bil temu primerno miren in sproščen, pravijo, da je njegova osebnost gospodovalno težka. Hoče delovati kot glavni, s strogostjo do pomočnikov. »Morajo se držati mojega načrta. Sam vem, kaj moram narediti, in oni se zavedajo, da so mi v pomoč. Včasih moram tudi povzdigniti glas. Ta tekmovalni pritisk, ta stres prihaja iz mene in ta želi zmagovati. Notranja napetost je zame pozitivna. Zmorem jo obrniti sebi v prid. Večina moje mentalne moči izhaja iz vožnje na čas. Vem, če sem močan tam, sem povsod. Če dobim 10 metrov prednosti, lahko zmagam.«
V karavani dobro poznajo lokomotivo iz Berna. Biti v njenem zavetrju pomeni imeti možnosti za zmago. To pomlad sta največkrat udarila s Petrom Saganom. Že na Flandriji je mladeniču preostalo le, da nagajivost kot drugi pokaže s ščipanjem zadnjice hostese, ko deli poljubčke Spartaku. »Ko sem na kolesu, sem gladiator. Želim do konca uničiti svoje nasprotnike, fizično in psihično. Ko vidim, kako jih lahko uničim, to pač storim,« je z obžalovanim tonom razkril zmagovito nrav, o kateri sicer nerad govori. Med šesturno dirko, pravi, je dovolj časa za razmišljanje. Ne išče »šova«, ampak le zmago. Največ se je naučil iz napak, ki jih je storil. Bolj mu je všeč tehnična plat, ko pride trenutek, ko na menjalniku pritisne »tok, tok, tok« – na tri prestavna razmerja težji prenos in zavrti kot stroj.
V karavani Spartak velja za perfekcionista. Vse mora biti popolno. Vendar on pravi drugače. Ima dve stanji, vklopljeno ali izklopljeno. »Sem stoodstotno osredotočen ali pa nič. Nič ni v sredini. Ko se bliža obdobje, ko bi rad bil pripravljen, mora biti vse popolno, čeprav je to trak na krmilu. Doma žena postane jezna name, ker pozabim na vse drugo. Ko sem pripravljen, me opravila okoli hiše ne zanimajo.« Pravi, da bi rad zmagal še na hribovitih klasikah Liege-Bastogne-Liege in Lombardija ter dobil mavrično majico na cesti. Ko se bo odločil, spomladi v Wohlenu pri Bernu ne bo kosil trave okoli hiše ali jeseni grabil prvega listja. Vprašanje je le, kaj bo rekla žena. »Nisem le profesionalni kolesar. Sem tudi mož in oče,« je poudaril lani, ko je sredi Toura zapustil ekipo RadioShack in odšel k ženi Stefanie, da je bil navzoč pri rojstvu drugega otroka. »Ta 'trofeja' mi pomeni več kot še ena etapna zmaga ali olimpijska kolajna.«
