Krančan je v diplomi izhajal iz knjižice Na prvem tiru, a v resnici je velik del besedila namenil opisu morfologije kratkih zgodb v sodobnih stripih. Krančana namreč bolj od same pripovedi zanimajo različni formati in načini pripovedovanja zgodb v stripu. Tako njegove zgodbe niso namenjene le splošni javnosti, temveč tudi stripovskim sladokuscem, ki so vešči vizualnega sosledja stripov in asociativnega povezovanja. Ti lahko v njegovih zgodbah odkrijejo marsikatero podrobnost, ki je sicer očem skrita. Poleg zelo formalnih ukvarjanj s stripom je objavil tudi nekaj satiričnih zgodb, kot je na primer Prešernov dan, objavljen v knjigi Slovenski klasiki v stripu, v katerem vsi ljubljanski kipi oživijo: Kidrič se krega z natakarjem, Prešeren odtrga Julijo s fasade, da gresta na kavo, Maister se bori z zmajem, fantek na pločniku igra flavto za drobiž.
Pri pregledu Krančanovih zgodb se nam razkrije njegovo temeljno vprašanje: »Koliko je stripovska forma lahko fleksibilna, kljub številnim dogovorom, ki na videz ponujajo zelo predpisane oblike: okvirčke, oblačke, nizanje podob, časovni potek zgodb?« V enem izmed stripov je na primer z barvami okvirčkov sestavil obliko ključa, ki se skriva za povsem vsakodnevno pripovedjo. V eni izmed objav revije Tribuna je raziskoval čustva in govorne načine, ki jih je izrazil zgolj s formo praznega oblačka. Pri stripu Nočni mir, ki lahko deluje kot gif animacija, je sestavil več paralelnih zgodb, ki so se hipno odvile v štirih sličicah. Na koncu nenadnega trušča vsi obležijo in v noči zavlada tišina.
Pri sami podobi njegovih stripov je zelo prisotna estetika računalniške obdelave risbe. V zadnjem času pa zavestno ne uporablja več vektorske, temveč bitmapno grafiko in digitalni čopič, čeprav pri tisku v visoki resoluciji rastriranost izgine. Računalnika ne uporablja zgolj zaradi hitrejše izdelave stripa ali ilustracije, temveč tudi zaradi lažje montaže, pri kateri si lahko privošči narediti popolnoma prosto potezo. Računalniško polje ga zanima tudi zaradi ideje o neskončni površini, ki ni omejena z značilnostmi fizičnih formatov papirjev. Že pri prvem bienalu neodvisne ilustracije leta 2007 je v sodelovanju z Žigo Aljažem in Lovrom Žitnikom razvil interaktivni spletni vmesnik, kamor so vsi sodelujoči na bienalu lahko vnašali ilustracije brez omejenega polja ali vnaprej določenih velikosti.
Idejo o digitalnem stripu je razvil pri (še neobjavljenem) delu Bilo je zapisano – usodna ljubezenska zgodba. To je strip, prilagojen za digitalni prostor, in zato v pravem pomenu digitalni, ne zgolj digitalizirani: njegova logika, format in zasnova v celoti upoštevajo virtualno polje. Strip na spletišču je postavil v časovno prostorsko spiralo, ki namesto listanja strani s klikom miške približa naslednjo sceno. Naslednje scene sprva ni mogoče razbrati, ker je preveč oddaljena od prvega plana, čeprav je v isti sliki. Strip nosi elementa igre in animacije, vendar ostaja zvest svojim posebnostim, ker ga je mogoče brati le v določenem linearnem sosledju. S spletnimi stripi Krančan obravnava spletišče kot popolnoma novo realnost.
