Za norce nas imajo

Da sodobni bančniki živijo v povsem svojem svetu in da jim je kakršenkoli občutek sramu ali vsaj morale precej tuj, je že dolgo znano. Še v dobrih časih so ljudje ugotavljali, da jim banke najraje posodijo dežnik, ko sije sonce, in ga terjajo nazaj, takoj ko začne deževati. V sedanjih težkih časih pa so vse bolj ubogi državljani vse več držav prišli do zaključka, da jih imajo bankirji pravzaprav za norce. S pomočjo poslušnih politikov so mirno izstavili račun za svoje izgube kar davkoplačevalcem, ki so se zato skupaj z državami znašli v dolgovih in še pod udarom ostrih varčevalnih ukrepov. Rešeni bankirji so si medtem že začeli višati plače in izplačevati nove vrtoglave nagrade. V zadnjih štirih letih so si tako največje banke v Evropi v povprečju povečale plače za 37 odstotkov, nagrade vodilnim pa si izplačujejo kljub še vedno nepokritim izgubam. Ena največjih britanskih bank Royal Bank of Scotland (RBS), ki jo je morala ob izbruhu krize pred propadom rešiti država, je nedavno objavila, da je lani imela pet milijard funtov izgube, kljub temu pa so našli okoli 600 milijonov funtov za nagrade vodilnim. Predsednik uprave RBS, Stephen Hester, je ob tem ponosno izjavil, da je to veliko manj kot v prejšnjih letih, vendar ni bil deležen kakšnega razumevanja ali pohvale. Prav nasprotno: zaradi burnih odzivov javnosti se je medtem celo odrekel svojemu letošnjemu bonusu in se bo zadovoljil s 700 tisoč funti zadržanega plačila iz leta poprej. No, tudi letošnji bonus bo že kako »prinesel notri«, ko bo pozornost javnosti malce popustila.

Prav vse večja jeza javnosti v vsej Evropi ima največ zaslug za zgodovinski dogovor o omejitvi bonusov. Po novem, od leta 2014 naprej, bonusi ne bodo več smeli presegati letnih plač bankirjev. Le izjemoma bodo lahko dosegli dvakratnik letnega zaslužka, če se bodo s tem izrecno strinjali delničarji bank. Slednji nikakor niso zadovoljni s premnogimi sedanjimi primeri, ko bonusi dosegajo celo desetkratnike letnih zaslužkov, vrh vsega pa skupni znesek bonusov pogosto presega celo skupne dividende vsem delničarjem. »Bankirji, ki dobivajo neverjetne bonuse, s tem pravzaprav kradejo svojim strankam, delničarjem in vladi. Ta denar bi bil lahko namreč drugače uporabljen za večanje sposobnosti bank, da se same zavarujejo pred izgubami, paniko in nevarnostmi, tako pa morajo namesto njih to početi drugi,« o tem meni Will Hutton v The Guardianu.

Težka pogajanja

Bankirjem kajpada še naprej ne bo hudega, zato se zdi pripisovanje zgodovinskega pomena ukrepu, ki je vnesel zgolj kanček spodobnosti v dosedanji razvrat pri bonusih, morda nekoliko pretirano. A glavni pogajalec evropskega parlamenta dobro ve, kako trda so bila zaključna pogajanja, ki so se zavlekla pozno v noč, nič manj burne pa niso bile niti druge razprave, ki so v zadnjih tednih spremljale sprejemanje nove zakonodaje o bančnem sektorju v EU. Omejevanje bonusov je le del – resda najbolj odmeven in konkreten – obsežnega, tisoč strani dolgega predloga zakona o kapitalskih zahtevah bank, ki nastaja že vse od izbruha krize. Banke naj bi ta zakon prisilil, da bodo pri svojih poslih bolj previdne in da se bodo raje kot s tveganimi špekulacijami ukvarjale s ključno, a sedaj skoraj zamrlo osnovno dejavnostjo – zagotavljanjem posojil podjetjem in prebivalstvu. Upoštevajoč že dolgo znane ugotovitve nekaterih ekonomistov, da je h krizi veliko pripomogel prav sistem vrtoglavih nagrad: »To bankirje spodbuja k hazardiranju. Če jim uspe, dobijo velike bonuse. Če jim ne uspe, jim ni treba kriti izgub. Tudi če izgubijo službo, odidejo z veliko nagrado,« že dolgo opozarja nobelovec Joseph Stiglitz. Zato so poslanci evropskega parlamenta zahtevali od evropske komisije in sveta EU, da se v zakon vključijo tudi omejitve bonusov. Kljub pritiskom lobistov in nasprotovanju nekaterih pomembnih voditeljev držav, ki se očitno bolj kot na svoje volivce ozirajo na interese bankirjev, evropski poslanci niso popustili in so nazadnje le dosegli omejitev bonusov. Nekaj je k temu pripomogel tudi nenaden zasuk nemške vlade, ki se po decembrskem odkritju novih goljufij nemških bank ni več upala dodatno jeziti javnosti, tako da je edina branilka neomejenih bankirskih nagrad ostala Velika Britanija. Ta ni uspela prepričati drugih, da ji zaradi pomena njenega finančnega središča priznajo pravico do veta. Za potrditev zakona bo tako zadoščala kvalificirana večina.

Prozorni izgovori

O veliki in nezdravi povezanosti britanskih politikov s finančnim svetom pričajo njihove ogorčene izjave in iskanje bolj ali manj za lase privlečenih izgovorov, zakaj bi njihovim finančnim botrom še naprej morali dovoljevati nesramno bogatenje. Eden tehtnejših argumentov je, da bodo bankirji že našli kakšen način, da se izmaknejo omejitvi, denimo s povečanjem fiksnih plač. Precej bolj neprepričljiv je izgovor, da naj bonusi ostanejo dovolj visoki zato, da imajo potem v primeru nove krize banke več manevrskega prostora za njihovo nižanje in jim ne bo treba posegati po hujših ukrepih, na primer odpuščanju. Zraven radi še navržejo nikoli uresničeno floskulo, da od visokih plač tistih na vrhu nekaj pricurlja tudi tistim na dnu. Že nekoliko pomilovanja vreden pa je najbolj priljubljen argument vseh domišljavih in predobro plačanih velepomembnežev tudi pri nas: če ne bomo več tako dobro plačani, bomo pa odšli v tujino – in to prav tisti najbolj nadarjeni. »Bonusi so strup za vsako družbo. Prav bonusi bankirjem so vplivali na njihovo nepremišljeno in pohlepno ravnanje pred izbruhom krize, hkrati pa so ustvarjali zavist in neenakost. Če bo nekaj bankirjev, in zagotovo jih ne bo veliko, zaradi omejitve bonusov odšlo drugam, naj kar gredo. Ne smemo se jim pustiti izsiljevati,« ugotavlja Simon Jenkins v angleškem Evening Standardu in dokazuje, da tem puhlicam britanskih politikov in bankirjev tamkajšnja javnost ne naseda več.

Kaže, da enako velja tudi za našo javnost. Ob razpravi o tej temi na enem od slovenskih spletnih portalov je največ všečkov dobil tehten zapis pisca, ki si je nadel ime Nori znanstvenik. »Kar naj odidejo ta ‚nadarjeni‘! Ne potrebujemo bankirjev, ki so ‚nadarjeni‘ za ustvarjanje kompleksnih finančnih inštrumentov, s katerimi sprožajo gospodarske krize. Tudi takih, ki so ‚nadarjeni‘ za izčrpavanje bank v zasebne račune in potem še bolj ‚nadarjeni‘ za pridobivanje davkoplačevalskih dokapitalizacij ne potrebujemo. Še najmanj potrebujemo tiste, ki so ‚nadarjeni‘ za ustvarjanje vojn in posledično njihovo financiranje z velikimi dobički… V bankah potrebujemo le dolgočasne birokrate, ki bodo skrbeli za depozite prebivalstva in za kreditiranje uspešnega gospodarstva. Vse to strogo po pravilih!«