Kako dolgo bo še trajal ta delirij? Kot kaže, ne več prav dolgo, in premier je po kratkem premoru spet odkril vrednost »ulic in trgov«. Skupaj z Zborom za republiko je napovedal – ne svoj umik, ampak naslednjo etapo svojega političnega delovanja. Ker »so ga izrinili« na ulico, bo tam tudi ostal, se pridružil protestnikom in z njimi skupaj povzročal »nemire in kaos«. Napoved je zlovešča. Tudi zato, ker po obdobju mirnih protestov skoraj nedvoumno napoveduje ulične spopade. Tisti hip, ko se ji bo pridružil Janša, se bo ulica razklala.
Predvsem pa je napoved zlovešča zato, ker se Janša ne umika, temveč ostaja in menja taktiko. To je dvakrat slabo. Prvič zato, ker z njim ostaja tudi politika, ki jo uteleša. In drugič zato, ker s tem še naprej blokira normalizacijo političnega prizorišča. Blokira tudi nastanek drugačne levice, ki bi morala za svoj idejni steber najti kaj drugega kot Nejanšo. S tem nimamo v mislih kakšne do Janše bolj prijazne levice, à la Borut Pahor, ampak nasprotno takšno, ki je janšizmu sposobna reči dvakrat ne. Se pravi, ki mu je zmožna reči ne tudi kot svojemu negativnemu določilu. Torej tako v relativnem kot v absolutnem smislu.
Prav to možnost je nakazalo vstajniško gibanje in v tem je verjetno njegov največji dosežek. Gibanje je v relativno kratkem času naredilo ogromno. Če pogledamo njegov učinek na politično sceno (pri čemer se strinjamo z ugotovitvijo, da tudi poročilo KPK brez okvira protestov ne bi imelo učinka, ki ga je imelo), je stvar res impresivna. Morda je bilo gibanje doslej »nepregledno«, a njegov učinek na politično prizorišče je bil nasprotno maksimalna kristalizacija tega prizorišča. Tako jasna in pregledna slovenska politična scena že dolgo ni bila. Pa ne le to: tudi tako pretresena. Označeni za zombije so protestniki v nekaj tednih obrnili mizo in iz vodilnih politikov naredili zombije – tokrat prav nič metaforične, ampak takšne čisto prave.
Nemara največji dosežek vstajniškega gibanja pa je, da je v precejšnji meri presekalo z vzorcem slovenskega kulturnega boja. Zamešalo njegove utrjene referenčne točke in simbole. To, da so na plakatih z napisom »gotof je« skupaj nastopale glave, ki jih imamo sicer varno ločene v različnih možganskih hemisferah, ni enostavno znamenje »konfuznosti« protestnega gibanja ali celo njegove apolitičnosti. Nasprotno, ta paralaksa, ta hkratni pogled na nekaj, kar nikoli ne nastopa skupaj, je (bila) najbolj politična točka dosedanjih protestov. A pozor, poanta ni »vsi so isti«, ampak »niti ti niti oni niso tisto, kar hočemo«. Niti-niti je specifična struktura, ki ni struktura vsezajemajoče identitete à la »vsi« (so isti, enako pokvarjeni). Ni apolitična, temveč je direktni izraz zavrnitve tega, nad čimer se že dolgo pritožujemo – namreč da volimo samo še proti. To, da voliš nekoga samo zato, da ne bo izvoljen nekdo drug – TO je znamenje odsotnosti politike. Ko rečeš, da tega ne boš več počel (ko torej rečeš »niti vi, niti vi«), pa je to nasprotno lahko zelo politični trenutek.
»Nočemo ne enih ne drugih!« bi torej lahko povzeli osnovno sporočilo protestov. – »Ja, kaj pa potem hočete?«, se je glasil instantni odgovor, tako rekoč avtomatski odzivnik.
Morda protestniki nikoli ne vedo povsem, kaj hočejo, zato pa so tu protesti, ki to vedo zanje.
In če dejansko prisluhnemo protestom, je precej jasno, kaj hočejo. In da protestni niti-niti nikakor ni zgolj negativna, eliminacijska, celo lustracijska formula, ampak ima zelo konkretno politično vsebino. Ko protesti na primer rečejo »ne Janša, ne Lukšič«, to ne pomeni »Lukšič je isti kot Janša«. Pomeni samo in natanko naslednje: hočemo levo stranko, katere cena za zmago na volitvah ne bo politično preživetje Janeza Janše in njegove logike. »Brez Janše mi živeti ni« namreč ni le čustveni izliv njegovega Zbora, ampak tudi volilna računica velikega dela slovenske levice, ki v politično-ekonomskem smislu nima zares alternativnega programa. To govorijo protesti. In če bodo dobili svojo stranko, bo morala izpolnjevati ta težavni kriterij. Onih drugih strank imamo že ta hip dovolj.
Šele takšna rekonfiguracija prostora bi tudi omogočila, da se začnemo soočati s krizo in njenimi dejanskimi vzroki in da za specifično slovenskim delirijem ugledamo normalno norost bonitetnih hiš, kapitalskih trgov in njihove nevidne roke. Pri čemer ne gre za to, da bi morali zanikati obstoj nevidne roke trga, nasprotno. Nevidna roka trga nedvomno obstaja in že dolgo lahko spremljamo njene zelo konkretne, spektakularne učinke na ves svet. Nevidna roka trga je pravzaprav še najmanj mitološko bitje: je zelo realna roka, ki jemlje tam, kjer je manj, in daje tja, kjer je največ. To počne ves čas, a v krizi se to mnogo bolje vidi. Ne, ta roka ni prav nič pravljično bitje. Zato pa, zlasti v krizi, toliko bolj potrebuje velike Pravljičarje.
