Gre za obsežno gradivo. Samo osrednje besedilo memoranduma, v katerem naša država utemeljuje svoje videnje meje s Hrvaško na dan 25. junija 1991, obsega 650 strani, ki so razdeljene v tri knjige. K temu pa sodi še več kot 5000 strani – oziroma osem obsežnih knjig – najrazličnejših prilog ter dva bloka kartografskega gradiva. Kot pravi Simona Drenik, ena od dveh slovenskih agentk pred arbitražnim sodiščem (druga je Mirjam Škrk, predstojnica katedre za mednarodno pravo na ljubljanski pravni fakulteti), mora biti vsaka trditev, ki je navedena v memorandumu, podprta z dokazi. »Gre za sodni postopek, zato morajo biti naše zahteve argumentirane. Navedbe brez dokazov so neverodostojne.«
V ožji skupini, ki je pripravljala memorandum, je sodelovalo več kot dvajset strokovnjakov. Med njimi osem tujih. Poleg štiričlanske skupine odvetnikov Francoza Allaina Pelleta, Angleža sir Michaela Wooda, Američana Rodmana Bundyja in Nemca Daniela Müllerja še trije njihovi asistenti, za prikaz meje na morju, ki je za Slovenijo v arbitražnem postopku še posebej pomembna, pa je naša država najela tudi tujega hidrografa. Kot poudarja Drenikova, je močna ekipa tujih odvetnikov še kako pomembna. Argumente, na katere v Sloveniji zelo podobno gledamo, ti osvetlijo z drugih zornih kotov, zato si mednarodnih arbitraž brez sodelovanja tujih strokovnjakov ne predstavlja. Do januarja letos je kot odvetnica pri pripravi memoranduma sodelovala tudi mednarodna pravnica z ljubljanske pravne fakultete Vasilka Sancin.
V projektni skupini zunanjega ministrstva (MZZ), ki jo vodi Drenikova, je enajst diplomatov najrazličnejših profilov, od mednarodnih pravnikov do ekspertov za upravno pravo, pa zgodovinarji, geograf, ekonomist. V skupini je celo diplomat, ki obvlada gotico, tako da pri prebiranju starih arhivskih dokumentov ni bilo treba najemati zunanjih strokovnjakov. Samo dokumentov, ki se nanašajo na mejo in jih hranijo na MZZ, je okoli 140.000, mnoge so preučevali v Arhivu Slovenije, pa v pokrajinskih arhivih, v tujini...
Pri pripravi memoranduma je kot zunanji strokovnjak sodeloval tudi Dušan Fatur, eden ključnih pogajalcev pri pripravi Drnovšek-Račanovega sporazuma, podskupino za pravo je vodil profesor na pravni fakulteti Miro Cerar, pri zgodovinskih utemeljitvah je že zlasti pomembno vlogo odigral zgodovinar Aleš Gabrič, kot geograf se je izkazal bivši veleposlanik v Zagrebu Milan Oražen Adamič...
Bolje kot Drnovšek-Račan
A je premier Janez Janša njihovo delo označil kot slabo šolsko nalogo (kasneje je skušal to izjavo nekoliko omiliti z besedami, da se je njegova kritika nanašala na poročilo skupine, ki je pripravljala izhodišča za memorandum, in ne na sam memorandum). Vlada pa je tudi vztrajala, da o memorandumu ne bo odločala ona, temveč je odgovornost preložila na državni zbor. Z dokumenti, ki so jih ugledni domači in tuji strokovnjaki pripravljali dve leti, in s predlogi za spremembo samih izhodišč memoranduma, ki so se v zadnjih dnevih pojavili, so se torej poslanci seznanili in o njih odločali v nekaj urah.
»To, kar se je dogajalo zadnja dva, tri tedne je lahko zelo problematično. Člani arbitražnega sodišča nedvomno sledijo našim razpravam, vidijo, da je prišlo do razhajanj, in to lahko razumejo tudi kot odsotnost argumentov. Poleg tega arbitražni sporazum določa, da je postopek tajen. Prav to je ena temeljnih razlik med sodnimi postopki in arbitražami,« poudarja Drenikova.
Poslanci so poleg memoranduma MZZ, ki so ga poimenovali predlog A, na klop dobili še dve inačici. Po tako imenovanem predlogu B, ki ga podpira predvsem Zavod 25. junij, bi bila v slovenskih rokah celotna zgodovinska občina Piran, ki je vključevala tudi del savudrijskega polotoka. Bi bile takšne maksimalistične zahteve lahko za Slovenijo dobro pogajalsko izhodišče, kot so na primer navajali poslanci SLS? Po besedah Simone Drenik so strokovnjaki, ki so sodelovali pri pripravi memoranduma, tako rekoč enotno ocenili, da pretirane zahteve brez resničnih dokazov ne vodijo do optimalne rešitve oziroma bi z njimi razvrednotili obstoječe argumente. Zavedati se moramo, da Slovenija v arbitražnem postopku ne prepričuje sama sebe, temveč mora prepričati večino ali vse arbitre.
Večina poslancev – proti jih je glasovalo le pet iz vrst SLS – pa je z memorandumom zadovoljna. Tako smo lahko slišali kar nekaj ocen, da ta predvideva boljše rešitve, kot jih je prinašal sporazum Drnovšek-Račan. Memorandum naj bi opisal celoten potek meje na morju in na kopnem, kot ga razume Slovenija. Po naših informacijah to vključuje tri osnovne zahteve. Prva je, da naši državi pripadajo zaselki na levem bregu Dragonje, druga pa, da je Piranski zaliv celovit in ima status notranjih morskih voda, kar je primerljivo s statusom kopnega. Slovenska strategija naj bi torej temeljila na tem, da se Piranski zaliv obravnava kot kopno. Poleg tega naj bi bila tretja zahteva, da sodišče ne glede na to, kje bo zadnja mejna točka na kopnem s pomočjo tako imenovanega drsnega sistema določi izhod na odprto morje. Prav to pa je pri arbitraži o meji s Hrvaško ključni cilj naše države.
Nejevoljni odvetniki
Predlogu A1, ki ga je po seji vlade pred tednom dni zagovarjal premier Janez Janša in po katerem bi bil – tako naši viri – v slovenskih rokah tudi savudrijski svetilnik, torej poslanci niso bili naklonjeni. Kar je pomenilo tudi pomembno zmago zunanjega ministra Karla Erjavca, ki se je v memorandumski zgodbi odločno postavil na stran ekipe strokovnjakov MZZ in njihovih zunanjih sodelavcev. Rešitvi A1 pa so odločno nasprotovali tudi odvetniki, ki jih je Slovenija izbrala med tujimi strokovnjaki. Ti so se po naših informacijah na predsednika vlade obrnili s pismom, v katerem navajajo, da inačice A1 ne podpirajo, saj naj bi bila možnost, da bi Slovenija s takšnim izhodiščem dosegla optimalno rešitev oziroma izhod na odprto morje, bistveno manjša kot pri predlogu MZZ. Ob tem naj bi napovedali, da bodo v primeru, če se bo slovenska stran odločila za tak predlog, razmislili o nadaljnjem sodelovanju.
Prav pogovor z odvetniki ter njihovo pismo naj bi premierja Janšo menda prepričala, da je na koncu seje odbora za zunanjo politiko poslance pozval, naj predlog zunanjega ministrstva čim bolj enotno podprejo, kar bo pomembno sporočilo tako slovenski kot tudi hrvaški javnosti. Po podpori memorandumu na seji parlamenta pa je Janša celo ocenil, da je »gradivo za arbitražno sodišče dobro pripravljeno in strokovno utemeljeno«. Pomisleke, ki so se po njegovih besedah pojavljali, naj bi dokončno odpravil sklep državnega zbora, da bo za Slovenijo kakršnakoli odločitev arbitražnega sodišča, ki ne bo zagotovila ozemeljskega stika njenega teritorialnega morja z odprtim morjem, v nasprotju z mandatom arbitražnega sodišča.
Memorandum bo torej v Haag prispel pravočasno. Z zamujanjem roka bi bila prizadeta kredibilnost Slovenije. Poleg dvoma v naše argumente bi se pojavil tudi vtis o nespoštljivem odnosu države do arbitražnega sodišča, ki ga je sama izbrala. Včasih pa lahko na končno odločanje arbitrov vplivajo že nianse.
