Študente trenutno najbolj mučijo štipendije, ker prihajajo z zamudo in ker so v vmesnem času nekateri popolnoma brez denarja. Če pa pogledamo bolj na splošno, je težava, da vzgajamo generacijo mladih, ki ne verjame vase. Še pred desetimi, petnajstimi leti smo vsi, ki smo šli na fakulteto, za seboj imeli sistem, v katerega smo verjeli. Danes nanj študentje ne morejo več računati. Od devetletke naprej lahko govorimo o poskusnih zajčkih, spreminjajo se sistem in programi na fakultetah, navsezadnje tudi pri štipendijah nihče več ne ve, ali je do nje upravičen ali ne. Tako so mladi bolj ali manj prepuščeni samim sebi in z vseh strani poslušajo samo to, kako se morajo znajti in prodajati svoje ideje. Če niso uspešni, izgubijo zaupanje in upanje. Vzgajamo generacije izgubljencev, ki so prepričani, da so nesposobni in nimajo potenciala.
Ampak družba na mlade še vedno gleda kot na tiste, pred katerimi je kljub vsemu še vedno najboljša prihodnost.Žalostno je, da družba nima nobene res aktualne raziskave o tem, koliko je študentov in kakšno je njihovo stanje. Pri podatkih o študentih Univerze v Ljubljani nihče ne upošteva »ponavljalcev« in »pavzerjev«. Vsi samo posplošujejo, šele specifični primeri pa pokažejo, kakšno je realno stanje. Našo svetovalnico na leto obišče približno 18.000 študentov in prek njihovih življenjskih zgodb izvemo, kakšen je socialni položaj študentov. Če bi njih vprašali, ali imajo vsega dovolj, bi zagotovo odgovorili, da ne. Hiša SRCe je od odprtja vedno polna, v njej je žal lahko hkrati največ deset mladih. To niso samo izgubljeni študenti, ki za mesec ali dva potrebujejo pomoč, ker nimajo štipendije. Tu so žrtve nasilje ali pa posamezniki, ki so prisiljeni opravljati študentsko delo, da preživijo ne samo sebe, temveč svojo matično družino. Ko govorimo o študentih, družba v resnici ne ve več, o kom govori. Mladi pa ne zaupajo nikomur več, ker sistemi okoli njih razpadajo.
S čim ste si pridobili zaupanje, da se k vam zateče po pomoč vsako leto skoraj tretjina ljubljanskih študentov?S kontinuiteto in kvaliteto odgovora. Na področju svetovanja namreč delamo že od leta 1989 in v tem času smo vedno največ truda vložili v vsebino. Držimo se principa »študent študentu«, ker se študentje, ki delajo pri nas, vsakič poglobijo v težave svojih vrstnikov. Če se na nas obrne nekdo z vprašanjem o študentski družini, mu bo svetoval nekdo, ki je tudi sam starš študent. Najbolj so pomembne izkušnje in srčnost ljudi, ki tu delajo.
Vemo, da različne oblike pomoči potrebuje vse več ljudi. Na Rdečem križu in Karitasu povedo, da se mnogi med njimi počutijo ponižane, razžaljene in predvsem, da jim je zelo nerodno. So študentje pri iskanju pomoči v zadregi?Med približno devet tisoč študenti, ki iščejo nasvete, gre za običajna vprašanja: zanimajo jih pogoji za vpise in prepise na fakultete, kakšni so pogoji za študij v tujini ipd. Pri teh v ospredju ni zadrega, se pa včasih čudim, s kakšnimi vprašanji se obračajo na nas, saj se mi zdi, da bi ob vpisu takšnih vprašanj v Google odgovore zagotovo našli hitreje. Drugače je pri osebnih stvareh, ki so v našem okolju še vedno tabu tema, kot na primer pomoč pri težavah v družini, zlorabah, nasilju... Takšnih vprašanj se sramujejo. Ravno tem študentom želimo ponuditi varno zavetje, ker ga potrebujejo. Pogosto se zgodi, da se za enostavnim vprašanjem skrivajo težke, pretresljive in hude zgodbe. Zgodilo se je, da smo mlademu dekletu pomagali pisati pritožbo za zavrnjeno štipendijo in šele v nadaljnjem pogovoru izvedeli resnično ozadje. Prošnjo za štipendijo so ji zavrnili, ker ni opravila letnika. Tega ni naredila, ker je bila tri mesece v bolnišnici zaradi poškodb, ki jih ji je prizadejal oče, ki jo je pretepal. To je bilo pred več kot desetimi leti in takrat ji varnega zavetja nismo mogli zagotoviti. Smo pa takrat vsi začeli razmišljati o tem, da potrebujemo neke vrste varno hišo.
Je varnih hiš in svetovalnic po Sloveniji dovolj ali bi jih potrebovali več?Na Obali se z mladimi ukvarja Primorski pravni center, Maribor je že pred nami imel Zavod PIP, poslanstvo katerega pa se je v zadnjih letih nekoliko odmaknilo od študentov. Teh zavodov bi moralo biti veliko več, ker izven študijskega procesa študentov nihče ne obravnava. Samoumevno je, da so to mladi s študentskim statusom, ki obiskujejo fakulteto, kupujejo študijsko literaturo in se zabavajo. Zato je študent v težavah še vedno prepogosto prepuščen samemu sebi. Na neki način bi njihove težave radi reševali kot pri otrocih, za katere so dolžni poskrbeti starši, a v resnici se prebudi impulz, da so že polnoletni in naj poskrbijo zase. Položaj študenta je specifičen, zato je praviloma nekje vmes.
Že vrsto let delate v svetovalnici, saj ste, preden ste postali direktorica zavoda, že bili vodja svetovalnice od leta 2007. So težave študentov v teh letih kaj drugačne?Lahko rečem, da so vedno bolj kompleksne. Na začetku smo jim le svetovali ali jih informirali, zadnje čase pa se nam zdi, da smo njihov zadnji izhod v sili. Študentje nam povedo, da jim povemo tisto, česar nikjer drugje ne izvejo. Če primerjam današnje stanje s preteklim, dobro vidim, da zdaj nekdaj dobro utečen državni sistem, pri tem mislim tudi na nevladne organizacije in centre za socialno delo, razpada. Dejstvo, da tri ali štiri mesece ne dobiš odgovora, kdaj bodo prišle odločbe za štipendije, je namreč nesprejemljivo! Država sama ne spoštuje lastnih zakonov.
Ste prostovoljno delo uvedli zato, ker potrebujete vedno več prostovoljcev ali je to del utečene prakse?Kot študentska svetovalnica imamo resnično pozitivne izkušnje s prostovoljstvom in dobrodelnostjo. Vsi naši sodelavci so prve tri mesece prostovoljci, saj želimo člane z občutkom pripadnosti. Nekateri pridejo k nam, ker želijo pridobiti nove delovne izkušnje, drugi pa nam enostavno želijo pomagati. Kadar v prostovoljstvo vključimo še dobrodelnost, vedno poskrbimo, da se nekdo izmed nas izpostavi z imenom, priimkom ter kontaktom. Tako namreč pridobiš zaupanje ljudi. Ko se je pred začetkom šolskega leta na nas obrnila mama, ki svoji hčerki ni mogla zagotoviti šolskih potrebščin, smo na hitro pripravili dobrodelno akcijo, v kateri smo 150 otrokom zagotovili šolske potrebščine.
Socialni položaj je vedno slabši. Lahko predvidevate, kaj se bo dogajalo v prihodnosti?Mladi se bodo morali boriti za svoje pravice, ker jim drugega ne bo preostalo. V tej bitki namreč preživijo samo najmočnejši. Vedno več bo samozaposlenih, mladi bodo iskali svoje rešitve. Na žalost bo vedno več selitev v tujino, to lahko potrdim tudi zato, ker so pri nas najbolj obiskane delavnice o delu, praksi ter študiju v tujini. Mladi odhajajo. V Sloveniji svoje prihodnosti namreč ne morejo več načrtovati, ker nimajo orodja za preživetje v tem svetu.
Pa lahko na kakšen način preprečimo beg možganov?Možgani se bodo vrnili, ko bo Slovenija ponovno investirala v razvoj, znanost in znanje. Denar je namreč treba usmeriti v potencial mladih, ker ga imajo ogromno. Predvsem pa se morajo končati grožnje o plačljivem študiju, naše univerze pa si prav tako zaslužijo priznanje, ki jim gre. Verjamem tudi, da bo zaupanje v državo povrnjeno, ko bomo vsi razumeli besedo odgovornost, ki je trenutno izgubila svoj pomen.
