Nato sem zajadrala v puberteto. Med raziskovanjem takšnih in drugačnih oblik uporništva sem se izoblikovala v naravnost militantno antipotrošnico, zaradi česar se je bilo treba o obisku trgovin pogajati več tednov. Nemalokrat se je zgodilo, da sva z mamo stali med vrstami obešalnikov, jaz v svojih ponošenih cunjah, nasršena, ker me silijo v takšne nečloveškosti, ona nasršena, ker nisem hotela niti pomeriti tistega rdečega puloverja, strmeli ena v drugo, čakali, kateri se bo prej utrgalo, dokler ni ona zavreščala: »Kakšna punca pa si tiii?!«
Militantnost me je od takrat minila, še vedno pa trgovine niso na seznamu priljubljenih krajev preživljanja prostega časa. (Moja omara je bistveno manjša od moje ženskosti!) Nedolgo tega pa sem se dobila s kolegicama na kavi – povsem po naključju v novih čevljih. Nekaj časa je vse potekalo mirno, potem pa je ena od njiju zagledala tisto prekletstvo na mojih nogah. »O, lepi, lepiii,« sta enoglasno zatulili. »No, pa si končno tudi ti postala ženska.«
Televizija me ob tem uči, kako naj bom pridna turbokapitalistična potrošnica, ker bom samo tako dobila najboljšega samca na trgu, medtem ko mi turbopop zvezdica povsem naga z naslovnice trapaste »ženske« revije kriči, da »punce vodimo ta svet«. In tako zdaj živim v 21. stoletju, teoretično podučena o emancipaciji, a s prekratkimi lasmi, premalo ženstvenimi cunjami, premajhnimi joški in z neprepričljivimi kuharskimi sposobnostmi.
Celo v hramu demokracije se je v zadnjih letih zvrstilo nekaj tako šovinističnih izjav, da pravzaprav ne razumem, kako njihovi avtorji niso na kaki prisilni feministični prevzgoji. Zadnje, kar je izpljunil ta predstavniški aparat, je denimo izjava aktualnega ministra, ki je dejal: »Če vam je žena rekla, da se bo od vas ločila, bi se vam vseeno zdelo v redu, da do dne ločitve vsaj vsak dan skuha kosilo in da normalno funkcionirata.«
Minister, ki se je gotovo ugriznil v jezik, takoj ko je ugotovil, da je vse slovenske žene ravno priklenil k štedilniku, najbrž ni zaznal še ene sorte šovinizma v tej izjavi, ki je ženski del Slovenije zmotila bolj kot kuhanje. Minister je namreč kot očitno edine relevantne naslovnike nagovoril – moške. »Ah, saj ni tako mislil,« mi je dejal kolega, ko sva premlevala njegovo izjavo. Jaz pa si mislim: veste kaj, med žongliranjem s kuhalnico, likalnikom, metlo, šminko, depilatorjem, shujševalnimi tabletami, tečajem arabščine, računovodstva in knjigo »Kako ga zadovoljiti« za iskanje smisla v njegovih besedah preprosto – nimam časa!
