Ko smo jo spoznali, je bila še najstnica, tudi nekoliko sramežljiva, ki nam je priznala, da se boji kač, da ji je všeč smučar Jure Košir, da najraje je pico in da cigaretam odločno reče ne. Štirinajst let kasneje je Katarina Srebotnik teniška igralka, ki je uspešno prestala dostikrat zelo kruto šolo profesionalizma. Še več: lahko se pohvali, da je ena najboljših na svetu v igri dvojic, pred dnevi je za nameček slavila že 40. turnirsko zmago, leta odrekanja pa je uspešno nadomestila s turnirskimi nagradami, ki se približujejo magični meji šestih milijonov ameriških dolarjev.
Ko se je vitka in 1,8 metra visoka Slovenjgradčanka odločila, da si bo kruh služila z igranjem tenisa, je bilo tistih, ki so vanjo verjeli, veliko manj kot dvomljivcev. Toda Kati so trdno ob strani stali starši, mama Zlatka in oče Jože. »Prepotrebnega denarja ni bilo. Če Katarina izrecno ne bi vztrajala, bi jo drugi prepričali, naj neha resno igrati. Sprva sem celo razmišljal, da bi prodal avto in tako vsaj za nekaj časa rešil denarne probleme, toda uvidel sem, da to ni rešitev,« se spominja njen oče. Toda na srečo so kmalu prišli uspehi in z njimi prepotrebne denarne nagrade. Slovenki pa je v letih 1998 in 1999 uspelo nekaj, kar ni še nobeni pred njo – trojni trojček. Tako med posameznicami, ženskimi in mešanimi dvojicami je osvojila že prvi profesionalni turnir, na katerem je nastopila. Nekaj podobnega, a brez zmage med mešanimi dvojicami, je prej uspelo le Hrvatici Mirjani Lućić.
Ob igranju tenisa je vedno uživala in nanj nikoli ni gledala kot na poklic, temveč kot na hobi. Ko v obdobju po velikih začetnih uspehih ni napredovala tako visoko, kot so jo mnogi »teniški strokovnjaki« uvrščali, so se pojavile govorice, češ da ne napreduje, ker se ji ne ljubi trenirati, na udaru pa je bila tudi njena tedanja trenerka Tina Križan, ki naj bi jo zgolj izkoriščala. »Zlobni glasovi so bili in bodo. Vsak človek ima pravico do lastnega mnenja. In moje mnenje je, da se s temi izjavami ne strinjam. Prav Tina mi je namreč pomagala, da sem se pobrala, ko sem bila povsem na dnu,« je tedaj dejala ljubiteljica umirjene glasbe (»Razbijaška glasba me dela nervozno!«) in kmalu zaprla usta vsem dvomljivcem, ko se je leta 2000 prvič uvrstila med najboljših 50 na svetu, nato leta 2005 med 30 in 7. avgusta 2006 postala celo 20. igralka sveta. Nato so sledile poškodbe – pet mesecev je zdravila ahilovo tetivo, ko jo je pozdravila, si je poškodovala še ramo, tako da je bila večji del leta 2009 zgolj teniška opazovalka. In čeprav je vzela skalp kar desetim igralkam najboljše deseterice na svetu, ji ni ostalo nič drugega, kot da sprejme odločitev in se osredotoči le na igranje dvojic. Telo ji je pač reklo, da ne zdrži več vseh pritiskov in naporov.
Težka odločitev ji je kmalu začela vračati z obrestmi. Leta 2011 je namreč med dvojicami s Čehinjo Kveto Peschke zmagala na sveti travi Wimbledona, na turnirju, za katerega je nekoč dejala: »Ko enkrat stopiš na osrednje igrišče, te oblije magičen občutek. Tega drugje ni!« Po zaključni točki so jo oblile solze sreče, zmagovalni pokal pa je prejela iz rok legendarne Billie Jean King. Kot češnja na torti je 4. julija tudi uradno postala najboljša med igralkami dvojic na svetu. Z različnimi partnerji in partnericami pa je zmage slavila na vseh štirih turnirjih za veliki slam.
Zadnja leta je njen drugi dom Dubaj, kamor se je preselila zavoljo ugodnejše obdavčitve zasluženega denarja, a čeprav bi si lahko privoščila marsikaj luksuznega, tudi lamborghinija, ki je bil njena najstniška želja, ostaja skromna in ne sodi med tiste, ki obožujejo nakupe in jih ti sproščajo. Bolj kot preštevilne trgovine pa ji je v Emiratih všeč – vreme. »Kadar koli pridem, je toplo in imam odlične pogoje za zadnje priprave pred odprtim prvenstvom Avstralije, saj je takrat v Dubaju zima in so temperature ravno pravšnje za igranje na prostem.« Pred dvoboji se sprošča z branjem knjig in gledanjem filmov, na igrišču pa vedno stavi le nase, saj ni vraževerna in nima predmeta za srečo. Kljub temu da ni več najmlajša, pa o koncu kariere, vsaj dokler bo zdrava in motivirana, ne razmišlja. In ko vsake toliko potrka na les, ima občutek, da njena najboljša sezona šele prihaja...
