Za simpatično in zgovorno Mariborčanko bi lahko dejali, da je bil šport že od nekdaj njena velika ljubezen. Pravzaprav to niti ni tako presenetljivo, če vzamemo v zakup, da sta bila njena starša košarkarja, za športno žilico v njenih genih pa je bržčas poskrbel že njen dedek, nekoč uspešen boksar in metalec diska.
Pri Guštinovi je sicer sprva kazalo, da se bo podala v teniške vode, a so jo vrline, ki krasijo moštvene športe, premamile. »Preizkusila sem se tudi v drugih športih, a odbojka je bila nekaj posebnega. V hipu sem jo vzljubila, privlačilo pa me je predvsem dejstvo, da je ekipa na prvem mestu,« se svojih odbojkarskih začetkov spominja igralka kamniškega Calcita, ki je po končani srednji šoli sprejela drzno in hrabro odločitev, ko se je podala na petletni študij na drugo stran sveta na eksotične Havaje.
»Tamkajšnja univerzitetna ekipa je takrat potrebovala igralko na položaju blokerke, zato sem jim poslala svoje posnetke. Ker so bili z videnim zadovoljni, so mi ponudili štipendijo,« pojasni 33-letnica, ki priznava, da so prav leta v ZDA eno najlepših obdobij njenega življenja. »Tam sem doživela neki zasuk. Na Havajih živijo zelo nesebični, radodarni ljudje, krasi jih prijaznost, ki prihaja iz njihovega srca. Z osebnostnega vidika sem se tam ogromno naučila,« z navdušenjem razlaga odbojkarica, ki je bila sprva presenečena predvsem nad priljubljenostjo odbojke v tem delu sveta, kjer tekme pred desettisočglavo množico niso nič neobičajnega.
Ob tem seveda velja poudariti, da je bila njena ekipa med najuspešnejšimi v Ameriki, saj se je kar trikrat uvrstila na zaključni turnir univerzitetne lige NCAA, veliko zaslug za to pa gre pripisati tudi uspešnim igram slovenske reprezentantke, saj njen prispevek ni ostal neopažen. »Odbojka se mi je pravzaprav 'odprla' prav v Ameriki. Postala sem novinka leta, v konferenci, v kateri smo nastopale, pa sem bila tudi vselej izbrana v najboljšo ekipo. Na vsake toliko časa sem bila imenovana tudi za najboljšo igralko turnirja.«
Čudovite havajske plaže Guštinova ni zapustila le z obilico novih osebnostnih in igralskih izkušenj, temveč tudi z diplomo iz interdisciplinarnih študij, ki jo namerava, čeprav odbojko še vedno obožuje, unovčiti tudi po koncu igralske kariere. »Za zdaj gledam v obe smeri. V športu si želim ostati, saj rada delam z mladimi. Ugotavljam, da današnja mladina rabi vrline, ki jih daje ekipni šport. Morda današnji mladi generaciji tega manjka in želim to prenesti na njih. Kar zadeva drugo kariero, pa bom morala tudi podrobno razmisliti,« koleba Guštinova, ki po igranju v ZDA, Franciji, Avstriji in Belgiji spoznava, da je doma vselej najlepše. »Moram priznati, da mi je Slovenija zelo všeč. Včasih zelo hitro pozabimo, kaj imamo, kakšna bogastva krasijo državo. Ni vedno tujina tista, ki ti da največ.«
