Mala učna ura komuniciranja na twitterju: Določene stvari za širšo množico enostavno niso sprejemljive

Nesprejemljive že kletvice

Živa Jalovec, ki tvita pod vzdevkom @alivea, pa je ena najvplivnejših tviterašic na slovenski sceni. Prepričana je, da so že kletvice v večini primerov nesprejemljiv način izražanja na twitterju. »Če so kletvice v osnovi del izražanja, potem to ni sprejemljivo. Če jih pa uporabimo za določen učinek, da res izrazimo svoje razburjenje in podamo vsebino naprej, pa lahko ta kletvica nosi tudi neko dodatno sporočilo.« Sicer pa meni, da je dobro, da ima posameznik sam pri sebi postavljene neke standarde. »Potem se jih lahko tudi drži. Če jih nima, lahko zelo hitro pade.«

Jalovčeva nas je opozorila na nizek nivo komunikacije v političnih tvitih. »Zdaj smo imeli živahno politično dogajanje. Nivo komunikacije je pred meseci, morda v času pred predsedniškimi volitvami zelo padel. Morda sem to šele zdaj opazila, ker prej nisem spremljala obeh polov, tako levega kot desnega. V zadnjem času je zelo padel nivo diskurza, pojavljajo se nizki udarci, posmehljiv ton. Tega doslej nisem bila navajena, čeprav sem na tviterju aktivna že štiri leta. To je bilo zame kar precejšnje presenečenje,« nam je zaupala Jalovčeva.

Aktiven tviteraš je tudi Mitja Blažič, aktivist za človekove pravice LGBT oseb. Zanj je meja dopustnega izražanja na twitterju »spodbujanje ali razpihovanje sovraštva, nasilja ali nestrpnost, ki temelji na katerikoli osebni okoliščini, torej sovražni govor«. Dodaja, da so nedopustne tudi grožnje, zmerjanje in žaljenje.

»Splet prenese vse«

Komunikolog Domen Savič je prepričan, da si pri tvitanju meje postavljamo sami. »Splet prenese vse in na uporabnikih je naloga, da premislijo, kaj je primerno za javnost in kaj ne. Vse je na uporabnikih in njihovemu občutku. Tako kot povsod drugod. Ker se mi zdi, da ima človek praviloma v DNK zapisano eno in edino pravilo: Ne bodi tepec.«

Pengov Bitenc se strinja, da splet prenese zelo veliko: »To je dejstvo. Prenese vse v smislu, da kakršnokoli sprevrženost boste našli na spletu, obstaja kotiček, kjer bo še večja sprevrženost.«

»Anonimnost, ki jo omogoča spletno komuniciranje, tudi twitter, dejansko omogoča, da ljudje zapišejo vse, brez zadržkov. Zato bi morali veliko več narediti za razvoj in spodbujanje kulture spletnega komuniciranja,« pa je prepričan Blažič.

Tudi Kordiš pritrjuje, da splet vse prenese. »Tudi ljudje vse prenesemo. Do določene mere. Ko pa pride do tiste točke, pa se zgodi revolt oziroma se začnejo stvari malo spreminjati. Ista zgodba recimo s protesti, ali pa kakšno akcijo na twitterju, ki se zgodi kot odgovor na neko provokacijo. Ko se nekdo začne upirati, se najde nekdo za njim, ki ga podpre,« razmišlja Kordiš. To ocenjuje kot zelo pozitivno stvar. »Treba pa se je zavedati, da ko se kritična masa teh ljudi, ki so proti nečemu, združi, se lahko stvari lahko tudi spremenijo.«

Do katere mere so dopustne provokacije?

Tudi na twitterju, tako kot povsod drugod, obstajajo različni provokatorji. »Ob provokacijah imaš vedno možnost, da si tiho,« meni Roni Kordiš. »Če pa ti provokatorje hraniš, se to nikoli ne bo končalo. In to je ena od stvari, ki se je morajo vsi na twitterju zavedati. Če se boš spustil na nivo idiota, boš poražen, ker na tem nivoju kot normalen človek ne boš mogel zmagati.«

»Provokacija je lahko pozitivna in zabavna, toda pri nas prav veliko takšnih, ki bi bile na nivoju, še nisem videla,« razmišlja Jalovčeva.

Pengov-Bitenc se sicer strinja, da je določena stopnja provokacije sprejemljiva, saj lahko spodbudi debato, razpravo. Opozarja pa, da se na twitterju veliko uporabnikov poslužuje sarkazma, ki pa ga niso vsi sposobni razumeti, kar lahko vodi do nesporazumov. »V luči zadnjih stvari, ki so se dogajale in so bile bolj ali manj politično obarvane, bi sicer težko rekel, da je šlo za kakršnokoli dozo sarkazma s strani bodisi določenih političnih strank bodisi akterjev. Šlo je bolj za ignoriranje dejstva, da se ne pogovarjajo le z enako mislečimi. Velikokrat se pozabi, da je to javna komunikacija, ne pa neka gostilniška debata med prijatelji. To bere veliko ljudi, ki jim morda tovrstna komunikacija v osnovi ni namenjena, ampak jo ti vseeno vidijo, ker je takšna narava medija,« nam je razložil.

Preusmerjanje pozornosti

Petkove tvite stranke SDS bi Pengov-Bitenc označil bolj za načrtno preusmerjanje javnega diskurza kot pa provokacijo. »Mi se danes, pet dni od vseslovenske vstaje, pogovarjamo o zombijih in golobih. Dejansko gre za preusmerjanje javnega diskurza in v tem so pri SDS mojstri. Treba je vedeti genezo cele zgodbe. Sentiment pozivanja na demonstracije se je oblikoval predvsem na družbenih omrežjih in v medijih. Na slednje imajo toliko vpliva, kolikor ga pač imajo, na družbenih omrežjih, ki so pravzaprav najbolj nepredvidljiv element, pa so na vrhuncu dogajanja, torej ob vstaji, lansirali tezo o zombijih, ki jih je večina takoj prevzela in nanje reagirala, s tem pa je bil njihov namen dosežen. Gredo v smeri tega, da se diskurz spremeni, da se umažeta obe strani in da se tiha večina distancira od obeh, se pasivizira. To je poanta.« Po njegovem mnenju so petkovi tviti vsebovali tudi elemente sovražnega govora, »toda bodimo iskreni, takšnega sovražnega govora je na družbenih omrežjih veliko«.

Domen Savič je sicer poudaril, da Twitter dobi moč, ko ga povzamejo klasični mediji. »Sam po sebi niti nima neke kritične mase občinstva, se je že večkrat izkazal kot hvaležen vir informacij s strani medijev, ki nekritično povzemajo izjave političnih osebnosti, ne ukvarjajo pa se s škandaloznostjo le-teh,« je opozoril.

Kdaj se odločijo za blokiranje?

»Blokiranje kot ukrep, s katerim uporabnikom preprečiš dostop do vpogleda v tvoje tvite, deluje samo, če je uporabnik, ki si ga blokiral, prijavljen v svoj račun. Če ni prijavljen oziroma če tvoje vsebine bere kot anonimen uporabnik, je blokada nesmiselna,« nam je razložil Savič. Dodal je, da za blokiranje pravzaprav ne vidi razlogov: »Če ti kdo ni všeč, ga pač ne slediš.«

Kot nam je zaupala Živa Jalovec, ima na twitterju sestavljene različne sezname, ki jih nekatere bolj, druge manj pogosto spremlja. Dodala je, da sledi zelo malo politikom, »ker zelo vsiljujejo svoje poglede – ne nujno pod nivojem«. »Malo je takih, s katerimi se še vedno da pogovarjati, ampak takšnih niti ne opredeljujem kot politike,« je razložila.

Kordiš načeloma ne zablokira nikogar. Meni, da ima vsak človek pravico do svojega mnenja. »Če se ne strinjam z njim, mu morda ne bom sledil, ni pa pravi način, da ti blokiraš vse, ki ne razmišljajo tako kot ti. Tviter je pač dvosmerna komunikacija.«

»Imam skoraj 1500 sledilk in sledilcev. Tviter zelo intenzivno uporabljam dobri dve leti. V vsem tem času sem, če me spomin ne vara, blokiral samo nekaj uporabnikov, ker so me nadlegovali z zmerljivkami in žaljivkami,« nam je zaupal Blažič.

Možnost blokiranja je včasih zelo zapeljiva

Pengov-Bitenc ne ve, koliko ljudi ta hip blokira: »Čisto možno je, da koga. Je pa tudi tako – možnost blokiranja z enim gumbom je včasih zelo zapeljiva, tako da se ji moram pogosto upreti. Čez nekaj mesecev že malo pozabiš, zakaj si koga blokiral. Ko pa se spomniš, pa se zamisliš, da si precej burno reagiral.« Dodal je, da je bolj nagnjen k blokiranju, ko gre za žaljive vsebine. »Pa morda niti ne žaljive do mene, temveč žaljive do meni ljubih ljudi. Bodisi so to ljudje okoli mene, prijatelji, kdo tretji, ki mi je pomemben – bolj gre za to, da je ta meja v smislu, da hočejo prek mene prizadeti koga drugega. To se mi zdi najbolj podlo, kar lahko narediš. To je nekakšno izsiljevanje.«

Kot nam je še povedal Pengov-Bitenc, je twitter narejen tako, da lahko posameznik izolira sebe in svoj krog ljudi. »V končni fazi je svetovni prvak v temu aktualni premier, ki je lepo sfiltriral, kdo lahko njega spremlja in kdo ne. To je to. On na tviterju živi lepo v svojem mehurčku, in njemu je verjetno super,« je zaključil.