Ko stojiš na meji med življenjem in smrtjo…

Strah sprožajo urbane legende

Zakaj se je v ljudi zasidral ta nerazumljivi strah pred pomočjo sočloveku, je sicer težko ugibati, a verjetno gre poleg tega, da postajamo vse bolj egoistična in vase usmerjena družba, zametke iskati tudi v tem, da so nekdaj pri tečajih prve pomoči poudarjali predvsem, katere stvari je nevarno narediti.

Tako so začele naokrog krožiti urbane legende. Ena takšnih je na primer ta, da so nekemu poškodovanemu motoristu vzeli čelado z glave, potem pa mu je glava razpadla, kar je, kot pravi Klemen Lipovšek, seveda povsem nerealno in nemogoče.

Še bolj kot ta se je v ljudi zasidrala zavest, da jih bo, če bodo naredili kaj narobe, poškodovanec (ali njegovi svojci) tožil.

»Tudi to je le posledica tega, da ljudje preveč gledajo ameriške filme. Pred časom je bila ena od mojih slušateljic na tečaju pravnica, ki je preverila ta podatek in mi je povedala, da pri nas ni bilo še nikoli nobene tožbe zaradi napačnega ponujanja prve pomoči. Dovolj zgovoren podatek, da so ljudje preveč pod vtisom televizije, je že ta, da namesto 112 pokličejo 911. Kot so si zapomnili iz filmov,« se ravnanju ljudi v takšnih primerih čudi Klemen Lipovšek, ki ga je že od nekdaj vleklo k za mnoge najtežji, zanj pa najbolj zanimivi urgentni medicini.

»Že zelo zgodaj sem se navdušil nad to medicino, všeč mi je izziv in hiter učinek. Ko stojiš na meji med življenjem in smrtjo in pomagaš po najboljših močeh,« pripoveduje mladi zdravnik, ki specializacijo od septembra lani opravlja v Zdravstvenem domu v Litiji, ob tem pa še predava in ob tem sliši neskončno veliko zgodb ljudi, ki se udeležijo tečajev prve pomoči.

Pridejo zaradi slabe izkušnje

Večina pride zato, ker zakonodajalec zahteva, da je v vsaki delovni organizaciji vsaj eden na dvajset zaposlenih ljudi, ki ima opravljen tečaj, kar nekaj pa jih je, ki se želijo osnov reševanja naučiti zato, da bi znali pomagati, ko bi bilo to potrebno.

»Ni jih malo, ki pridejo zato, ker se morda v kakšni življenjski situaciji niso znali pravilno odzvati. Spomnim se primera, ko je prišla na tečaj gospa, ki ni znala nuditi prve pomoči svojemu možu, ko je v nezgodi potreboval umetno dihanje. Hudo je tudi takrat, ko starši ne znajo pomagati otroku, če se duši, kar se predvsem pri otrocih lahko zgodi izredno hitro,« pripoveduje. Dodaja, da bi vsaj osnovni tečaj zagotovo potrebovali tudi tisti, ki imajo svojca s kakšno od bolezni srca, saj je na primer pri infarktu čas izredno dragocen in se v osmih minutah, kolikor v povprečju v Ljubljani potrebujejo reševalci, da pridejo do ponesrečenega, lahko zgodi že marsikaj.

Reševalci sicer posredujejo klicatelju kratka navodila, kaj v takšnem primeru storiti, vendar pa je izkušnja, ki jo lahko dobi vsak, ki ima opravljen tečaj prve pomoči, neprecenljiva, saj večji del tečaja poteka praktično. Človek torej dobi občutek, kako je, kadar pomaga »v živo«. Kot rečeno, ljudje večinoma želijo pomagati, a ker jih je strah, da ne bodo kos situaciji, raje ne naredijo nič in čakajo koga, ki bo znal pristopiti. Če se ta pojavi, navadno drugi mimoidoči pristopijo in ponudijo svojo pomoč.

Zanimivo je, da prva pomoč, ki je pravzaprav osnova za življenje, ni vključena v šolski program, je pa lahko izbirni predmet, ki ga izvajajo na nekaterih šolah. Kot pravi Klemen Lipovšek, so otroci izredno dojemljivi, ni jih strah in hitro si zapomnijo, zato je, kot pravi, res škoda, da jih vsaj z osnovami ne seznanijo že zgodaj.

Navsezadnje nedvomno sodi med glavne zdravstvene probleme, ki ogrožajo mlade, visoko število poškodb. V starostni skupini od petnajst do devetnajst let povzročijo poškodbe tri četrtine vseh smrti in prav toliko hospitalizacij. Polovica nezgod se zgodi v prometu.

Zdravniki smo le ljudje

Prometne nesreče so zagotovo ene tistih, ki so za laike najbolj stresne, saj se je treba odzvati izredno hitro. Za mladega zdravnika to prav tako nikakor niso lahke izkušnje. »Tudi zdravniki smo le ljudje in tako kot pri vsaki drugi stvari tudi tu potrebuješ določeno kilometrino in prakso. Meni se je zdel najtežji korak v odraščanju zdravnika prav ta, ko postaneš samostojen in začneš dežurati. Specializanti imamo seveda še mentorja, ki ga lahko pokličemo, vendar je treba včasih res hitro ukrepati. Ne vem, če obstaja kakšen zdravnik, ki mu to delo na začetku ni stresno. Imamo znanje, vendar so to izkušnje, ki potrebujejo čas, da jih predelaš. Velikokrat še potem, ko greš spat. Sprašuješ se, ali si naredil vse, kar je bilo v dani situaciji mogoče, ali bi lahko naredil kaj še bolje… Najhuje je, ko se zgodi prometna nesreča in je pet poškodovanih, ti pa si sam z reševalcem… Medtem ko čakaš, da pridejo še druge ekipe, moraš hitro presoditi, kdo najbolj nujno potrebuje pomoč.« Takšne situacije opisuje Klemen Lipovšek, ki pravi, da je bila želja, da lahko pomaga človeku, pri njem nekako ves čas prisotna.

»Veliko daš, a hkrati tudi največ dobiš nazaj. Pred kratkim sem pri dežurstvu ostal sam, medicinska sestra in reševalec sta šla na teren in prišel je akutno bolan človek. Pomagal sem mu, da je preživel. To je res neopisljivo dober občutek, vendar ko si brez ekipe, tudi najbolj stresen. Seveda pa je treba vedeti, da se vedno ne konča srečno. Najhuje je, ko gre za mladega človeka ali za otroka. Če ne gre dobro, je to zelo težko.«

A veliko ljudi si oddahne že ob prihodu urgentnega zdravnika tudi takrat, ko se morda ne da več pomagati. »Že to, da si človeški, prijazen, da včasih le držiš poškodovanega za roko, je veliko. Včasih se je treba odzvati tudi bolj odločno in na primer s prizorišča odstraniti prestrašene ljudi, ker motijo proces dela. Nedvomno je najtežji del poklica ta, da moramo včasih svojcem sporočiti slabo novico. To je služba, ki jo neseš domov, to so stvari, ki jih predeluješ včasih še dolgo potem, ko ugasnejo rdeče luči. A večina urgentnih zdravnikov to dela s srcem in to dela vse življenje,« pravi Lipovšek, ki te svoje zgodbe najpogosteje »predela« z drugimi člani ekipe, četudi meni, da ne bi bilo slabo, da bi imeli organizirano strokovno pomoč.

Na očitke tistih, ki pravijo, da zdravniki na dežurstvih le pijejo kavo in mirno spijo, odgovarja, naj pridejo kdaj pa kdaj za kakšno noč in se sami prepričajo, kako miren je ta spanec. »Najlaže je doma na fotelju za računalnikom kritizirati, a človek, ki kaj takšnega piše ali govori, si niti ne predstavlja, kakšno je naše delo. Človek, ki tega ni doživel, ne more razumeti. V Zdravstvenem domu Litija na primer skrbimo za dvajset tisoč ljudi in če sta na noč le dva primera, to niti po naključju ni mirno spanje, ker nikoli ne veš, kaj ti bo prinesel dan, kaj bo prinesla noč. In vsako noč nas je nekaj sto takšnih v Sloveniji.«

Kot mladega zdravnika ga včasih seveda razžalosti, kadar se vsevprek udriha po zdravnikih in ko se ob enem slabem primeru nihče več ne spomni tisoč in tisoč dobrih.

Končuje s tem, da če se zgodi nesreča, naj se ljudje ne bojijo pristopiti, pomagati po svojih najboljših močeh in poklicati 112 (tudi če pokličejo 911 ne bo nič hudega, saj je že vzpostavljena prevezava).

Saj prav tako lahko rešijo življenje, občutek ob tem pa je neopisljiv.