Seveda bi se dalo podebatirati o tem, ali ni napovedani odstop župana Kanglerja za mariborsko, pa tudi vseslovensko kulturo nemara pomembnejši dogodek od celotnega EPK. Če smo namreč iskreni, je bodoči bivši mariborski župan s svojimi radarskimi inštalacijami predramil prebivalce naše edine metropole veliko bolj kot vsi letošnji umetniški projekti skupaj in posledično, kakor so ugotovili dežurni šaljivci, oživil še mariborsko mestno središče.
A konec EPK je od vseh mariborskih koncev vseeno najbolj apokaliptičen. Nekaj mi namreč govori, da bo NK Maribor tudi naslednje leto igral v Evropi in da bo tudi po Francu prišel Franc, medtem ko evropska kultura pod Pohorjem zagotovo ne bo več prestolovala.
Če torej govorimo izključno o kulturi, se bo v Mariboru danes definitivno zgodil konec sveta, njegovi vodilni akterji in njihovi sopotniki pa se te dni drug za drugim sprašujejo, kateri Maribor ga bo preživel. Tisti, ki je Franca Kanglerja dvakrat izvolil za mestnega poglavarja, ali tisti, ki se je pred dnevi razveselil napovedi njegovega odstopa v upanju, da bo poslej vse drugače?
A sam se bojim, da še vedno govorimo o enem in istem Mariboru, ki se je pač danes le naveličal tistega, kar ga je še včeraj na smrt zabavalo, o Mariboru, ki bo EPK nocoj snel kot pustno masko in že jutri svetu pokazal svoj stari, nespremenjeni obraz. Obraz, ki je mnogim Mariborčanom, in najbrž še marsikomu v Sloveniji, neznansko všeč, ni pa nujno tisto, kar bi naša vse bolj nepredušno zaprta družba od svojega drugega največjega mesta v tem trenutku potrebovala.
Zato je bil tudi eden poglavitnih ciljev projekta Evropske prestolnice kulture, da z njo dobimo novi Maribor in v njem končno ustvarimo samosvojo kulturno sceno, ki ne bi bežala od svoje deprivilegiranosti in se ne sramovala svoje postindustrijske, ex-proletarske identitete. Le to bi lahko mariborsko kulturo tudi odločno odmaknilo od ljubljanske, jo s tem naredilo živo in privlačno, hkrati pa bi tudi slovenska kultura končno dobila svojo drugo dimenzijo, ki jo je v zadnjih dvajsetih letih že skoraj maničnega enotenja in povezovanja praktično izgubila.
Ljubljana se je namreč do Maribora vselej vedla pokroviteljsko in je drugačnost mesta ob Dravi doživljala kot njegovo veliko pomanjkljivost, ki jo je treba odpraviti, ali vsaj popraviti. Za Ljubljano so bili Maribor pač Viole, ki jih je treba disciplinirati, Zlatko Zahović, ki ga je treba kultivirati, in Franc Kangler, ki ga je treba eliminirati. In če za trenutek zanemarimo vse čudeže v Ljudskem vrtu, je bila Evropska prestolnica kulture resnično zgodovinska priložnost, da Maribor v ljubljanskih glavah končno postane drugačen tudi v pozitivnem smislu.
A žal tudi v tem primeru kar nismo mogli dočakati, da bi toti Štajerci spet vse zašuštrali, in smo se raje navduševali nad Kanglerjevim mednarodnim sramotenjem samega sebe ter vseskozi po tihem upali, da bo šel tudi EPK po poti Univerzijade. Seveda ne bo odveč, če zapišemo, da so tudi Mariborčani sami pri tem odlično odigrali svojo vlogo in da bo verjetno kar držalo, kar je v torkovem Dnevniku zapisala Mojca Pišek, »da je EPK v polje kulture prenesel vsa znamenja slovenske politične nemorale«.
EPK je bil namreč poleg vsega drugega tudi ogledalo družbe, znotraj katere se je odvijal: z vsemi političnimi otročarijami, ki so temu projektu, katerega pomembnosti se politika (ne leva ne desna, ne lokalna ne državna) nikoli ni zares zavedala, že v startu spodrezale krila; z vsemi infrastrukturnimi polomijami, ki so iz projekta kulturne prestolnice naredile en (pre)dolg festival; z organizacijskimi kolapsi, ki so visokoleteče snovalce projekta hitro postavili na realna tla in njihovo »nerealno« vizijo nadomestili s tradicionalnim »samo da je«; z vsemi kupčkanji in pričkanji, ki so EPK in njegove ponosne borce vseskozi dajala v zobe dvema milijonoma vrhunsko usposobljenih kritikov.
In zato si moramo na koncu pošteno priznati, da smo v Mariboru pač naredili to, kar smo v tem trenutku v Sloveniji na kulturnem področju sposobni narediti, in da je Evropska prestolnica kulture le še enkrat več obelodanila tisto neprijetno resnico, ki gre nekako takole: nimamo neke druge, boljše ekipe, ki bi zmogla za ta denar narediti več oziroma bolje; nimamo nekih drugih, boljših oblastnikov, ki bi bili sposobni podpreti za mesto ali za državo najpomembnejše projekte; nimamo nekih drugih, boljših ljudi, ki bi imeli več posluha za kulturo in bi bolj pridno polnili dvorane; nimamo neke druge, bolj izjemne kulture, ki bi svetu privzdigovala obrvi in ga privabljala k nam.
Kar imamo, je točno to, kar smo lahko letos videli v Mariboru, Murski Soboti, na Ptuju, v Slovenj Gradcu, Velenju in Novem Mestu. Nič več in nič manj. Evropska prestolnica kulture, to smo bili pač mi v vsem svojem sijaju. In če si slučajno niste bili všeč, je to vaš osebni problem.
