Varčevalni proces
Varčevalni rezi že nekaj let pustošijo po Evropi, Slovenija pa pri tem že nekaj časa ni več zgolj oddaljena opazovalka, ampak se je evropskemu procesu pridružila z argumentom, da smo živeli preveč razkošno in da lahko le v primeru, da bomo varčevali ter več vlagali v gospodarstvo, ponovno zaženemo kapitalistični stroj.
Kako se je tako imenovano varčevanje obneslo, lahko preverimo pri mednarodnih statističnih agencijah, kot je na primer Eurostat, ali pa beremo v časopisih. V vseh državah, kjer so radikalno sledili diktatu varčevanja, se je brezposelnost močno povečala. V Grčiji se je brezposelnost povzpela že na 25,4 odstotka, v Španiji na 25,8 odstotka, na Portugalskem na 15,7 odstotka. Povprečna brezposelnost v EU-27 je sicer 10,6 odstotka. V Grčiji se je po 40 letih zopet pojavila malarija, okužbe z virusom HIV pa so se povečale za 57 odstotkov. Grke radi zmerjajo z lenuhi, čeprav je povprečen grški delavec po podatkih OECD leta 2007, ko se je kriza začela, v celem letu opravil 2116 delovnih ur, povprečen nemški delavec pa 1430 ur. Za nameček so pred kratkim v Grčiji hoteli podaljšati delovni čas na 12 ur, kar bi jih vrnilo v 19. stoletje.
Vprašanje pomanjkanja denarja ni zgolj ekonomsko, ampak tudi politično. Kam bo šel denar davkoplačevalcev, je stvar prioritet politike, ki ta denar razporeja. V Sloveniji ponekod v javnem sektorju zadnja tri leta, torej že pred začetkom varčevalne ihte, zaposleni nimajo možnosti napredovanja, prav tako ne dobivajo dodatka za delovno uspešnost, kar je zanje skupno pomenilo 967 milijonov evrov manj na plačilnih listah. Politiki v Sloveniji nočejo ponovno uvesti dodatnega dohodninskega razreda in povečati obdavčitve na kapitalski dobiček in tako v državno blagajno prinesti 300 milijonov evrov, ampak raje zaposlenim, ki ustvarijo vso vrednost, nižajo kvaliteto zdravstva, pod vprašaj postavljajo njihove pokojnine, njihovim otrokom pa nižajo kvaliteto študija in poslabšujejo njegovo dostopnost. V državi si po mnenju vlade RS ne moremo privoščiti tako razkošnih življenjskih pogojev, zato je bilo v prvem paketu tako imenovanih varčevalnih rezov javnemu sektorju odvzetih 800 milijonov evrov. Na drugi strani se ji ne zdi preveč potratna naložba v gradnjo TEŠ6, za katero bo odštela 1,3 milijarde evrov. Gre torej za vprašanje razporejanja, ne pa za pomanjkanje denarja.
Posledice zmanjšanja visokošolskega proračuna
Vlada je z uredbo o financiranju visokošolskih in drugih zavodov slovenskim univerzam odvzela od 6 do 8 odstotkov letnega proračuna. Ta številka se morda ne zdi velika, a če jo postavimo v kontekst dejstev, ki jih je nanizal dr. Stanislav Pejovnik na okrogli mizi Zbora za republiko, da je 85 odstotkov opreme na Univerzi v Ljubljani primerne za odpis, da je kadrovsko podhranjena že vrsto let in da je zaradi varčevalnih ukrepov za 10 milijonov evrov v rdečih številkah, dobi popolnoma druge razsežnosti.
Dodatne probleme bo povzročila bolonjska reforma, ki so jo slovenske univerze začele izvajati leta 2009. Za študente, za univerze in tudi za državo to pomeni dodatno leto izobraževanja, saj morajo za sedmo stopnjo izobrazbe – ta ustreza predbolonjski diplomi – študentje vpisati še dodatni, peti letnik študija. Tako bi tudi brez izvajanja varčevalnih ukrepov univerzam v študijskem letu 2013/2014 za omenjeni peti letnik študija zmanjkalo 10 do 20 milijonov evrov, saj država zanj ni namenila nobenih dodatnih sredstev, kljub temu da so nujno potrebna. Poleg tega se letos izteče shema financiranja doktorskega študija v vrednosti 7,6 milijona evrov, pri katerem je večina sredstev (86 odstotkov) pridobljena iz evropskega socialnega sklada za namene spodbujanja podjetništva in prilagodljivosti.
Povzemimo: 10 milijonov primanjkljaja zaradi varčevanja, okoli 15 milijonov za peti letnik in 7,6 milijona za doktorski študij. Prihodnje leto bo Univerza v Ljubljani tako soočena z 32,6-milijonsko luknjo v proračunu, ob vsem tem pa nismo upoštevali, da državni proračun za prihodnje leto predvideva nadaljnje krčenje sredstev za javne univerze.
Kako bodo z vsem tem ogromnim primanjkljajem izvajale študij in raziskovalno dejavnost, je bilo prepuščeno univerzam samim. To je minister dr. Žiga Turk poimenoval »večanje avtonomije univerz«. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ki je največja slovenska fakulteta, so tako že znižali ogrevanje za 2 °C, poskušali so tudi ponovno povečati število študentov in študentk v lektorskih in seminarskih študijskih skupinah, oddelčnim knjižnicam, ki skupaj tvorijo Osrednjo humanistično knjižnico, pa zmanjšali financiranje do te mere, da praktično ne morejo kupovati novih knjig. Marsikje razmišljajo o ukinitvi nekaterih študijskih programov, kar bi imelo katastrofalne posledice za znanost v Sloveniji. Na FHŠ Univerze na Primorskem so tako kar na dopisni seji senata 9. novembra 2012 odločali o ukinitvi dveh študijskih programov, ki sta temelj primorske humanistične fakultete. Na praktično vseh univerzah po Sloveniji zaposleni poročajo o nezakonitih posegih v plače. Na več kot kritičen položaj univerz, v katerega so jih potisnili tako imenovani varčevalni ukrepi, kaže tudi izjava Marije Tomšič z Zdravstvene fakultete Univerze v Ljubljani: »Ta hip nimamo poravnanih za 400.000 evrov obveznosti za preteklo šolsko leto. In vi nam govorite, da ne bo šolnin?«
Kriza kot priložnost za redistribucijo družbenega premoženja
Vlada RS se je ob spreminjanju deleža financiranja slovenskega visokega šolstva odločila tudi za spremembo zakona o visokem šolstvu s pojasnilom, da gre za nujno spremembo, ker bosta v nasprotnem primeru največji slovenski univerzi ostali brez akreditacije, to pa pomeni, da bi bili študijski programi in diplome neveljavni. Ob tem se postavlja vprašanje, zakaj so potemtakem v noveli zakona tudi druge spremembe, kot sta sprememba sestave sveta nacionalne agencije za kakovost v visokem šolstvu in določba, ki vodstvom fakultet omogoča poljubno spreminjanje neposredne pedagoške obveznosti visokošolskih pedagoških delavcev.
V kontekstu varčevalnih rezov, ki so zahtevali, da na primer Univerza v Ljubljani zmanjša proračun za 25 milijonov evrov, bi spreminjanje neposredne pedagoške obveznosti s strani fakultetnih vodstev omogočilo, da bi velik del primanjkljaja pokrili tako, da bi del pedagoških delavcev odpustili, preostalim pa povečali količino dela za enako plačo. To bi pomenilo dodatno znižanje kvalitete študija. Torej gre za poskus legalizacije zmanjšanja financiranja visokega šolstva na račun kvalitete študija in raziskovanja ter večanje pomanjkanja pedagoških delavcev. Razmerje v Sloveniji med številom študentov in številom profesorjev je pri številki 20 že sedaj najslabše v skupini 21 evropskih držav, ki so članice OECD; povprečje teh je 15,5, najboljše razmerje pa ima Švedska z 8,8 študenta na profesorja.
Če je sprememba zakona v delu, ki določa neposredno pedagoško obveznost, pojasnila, kako naj se univerze prilagajajo krizi po mnenju vlade RS, pa sprememba zakona v delu, ki določa delovanje nacionalne agencije za kakovost v visokem šolstvu, razkriva njene temeljne usmeritve na področju terciarnega izobraževanja. Sprememba je namreč v tem, da bi vlada RS člane agencije, ki nadzoruje ustanavljanje novih fakultet in univerz, po novem imenovala kar sama, kar je v nasprotju z evropskimi standardi, še bolj pa je problematično zato, ker so lastniki privatnih fakultet, katerih večina je nastala v zadnjem desetletju, v glavnini ravno člani vladne stranke SDS. Med njimi je tudi dr. Borut Rončević, državni sekretar na področju visokega šolstva (v.d. direktorja direktorata za visoko šolstvo in znanost) ter drugopodpisani pod novelo zakona o visokem šolstvu, obenem bivši direktor Univerzitetnega in raziskovalnega središča Novo mesto, kjer sicer tudi predava, in eden od ustanoviteljev zasebne Fakultete za uporabne družbene študije.
Očitno se trend ustanavljanja zasebnih fakultet iz javnega denarja nadaljuje, le da je tokrat akcija koordinirana kar s pristojnega ministrstva. Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport je namreč razpisalo javni razpis Vzpostavitev novih kreativnih jeder v višini 4 milijonov evrov (večino financira EU), ki je spisan tako, da pri pridobivanju sredstev javni univerzi zagotovo ne bosta uspešni, saj imata dolg do države, uspešni pa bodo visokošolski zavodi, ki imajo v času prijave vsaj tri zaposlene z 20-odstotno delovno obremenitvijo in so v gospodarsko ogroženih regijah. Vlada RS tako pripravlja pogoje za ustanovitev treh novih univerz iz javnega denarja, in sicer na Gorenjskem, Savinjskem ter v Novem mestu, kljub temu da gre v veliki meri za stroškovno nezahtevne družboslovne programe, kot so ekonomija, management, pravo, informacijske vede in sociologija, ki se v veliki meri podvajajo z že obstoječimi programi na javnih univerzah.
Proces privatizacije visokega šolstva, ki se je začel s podeljevanjem koncesij visokošolskim zavodom, danes prehaja v fazo ustanavljanja univerz. Ustanovitev več kot 25 zasebnih visokošolskih zavodov iz javnega denarja v zadnjem desetletju ne bi bila mogoča brez klientelističnih povezav med zasebniki in političnim vrhom. Iz tako nastalih zavodov zdaj poganjajo univerze, ki delujejo po kratkoročnem profitnem načelu. Takšna logika delovanja znanost vodi v zanemarjanje bazičnih raziskav in gojenje kulta tehnicizma ter tržne uporabnosti. To pomeni izgubo velikega dela znanstvene avtonomije, zatrtje kritične misli, dokončno spremembo znanja v trgovsko blago in razslojevanje kot posledico plačevanja šolnin.
Še več, javne univerze bodo prihodnje leto podvržene novemu 8-odstotnemu zmanjšanju sredstev, kljub temu da državni proračun predvideva povečanje sredstev za visoko šolstvo v višini 45 milijonov evrov. To pomeni, da visoko šolstvo ne doživlja linearnega krčenja sredstev, temveč vlada RS izvaja prerazporejanje denarja. Prerazporeja ga od javnih k zasebnim šolam v lasti ljudi, ki so blizu vladajoči stranki, in od gospodinjstev, ki se jim obeta plačevanje šolnin, v žepe vladajoče klientele.
Borut Brezar,študent sociologije in zgodovineGaber Aleš,študent sociologije in pedagogike
