Kategorizacija športa je besedna zveza, ki je v slovenski športni politiki velikokrat omenjena. Gre za »svetopisemski« dokument slovenskega športa, ki ga pripravlja Olimpijski komite Slovenije (OKS). Osrednje vodilo kriterijev za kategorizacijo v športu je Zakon o športu, ki ima že brado, saj je v veljavi od leta 1998. Na podlagi teh kriterijev so športniki razvrščeni v pet kategorij: svetovni razred, mednarodni, perspektivni, državni in mladinski. Prvi trije se uporabljajo kot eden pomembnejših kriterijev za delitev javnih sredstev za vrhunski šport Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport (MIZKS) in Fundacije za šport (FŠ). Zadnja dva razreda pa sta podlaga za delitev lokalnih sredstev in zajemata šport otrok in mladine, ki je usmerjena v vrhunski in kakovostni šport (mladinski razred), ter državni razred, ki je prav tako usmerjen v kakovostni šport. Poudariti je treba, da je kategorizacija športa zgolj eden od kriterijev za delitev javnih financ in še zdaleč ne edini, kot misli večina ljudi, med katerimi so tudi športni delavci, trenerji in športniki.
»Praksa je takšna, da zaenkrat kriterije za vrhunski športni dosežek v sodelovanju s športnimi zvezami pripravi olimpijski komite, ki ga da v potrditev Strokovnemu svetu za šport RS,« je pojasnil Blaž Perko, vodja strokovne službe OKS. V strokovnem svetu za šport so od letos Aleks Leo Vest, Bojan Bučar, Boris Mikuž, Janez Vodičar, Lovrencij Galuf, Milan Krajnc, Peter Verbič, Petra Majdič, Silva Razlag in Silvo Karo.
Cilj je jasnejša registracija
Trenutni kriteriji za kategorizacijo športa so v veljavi od 16. decembra 2009. Perko je pojasnil, da so bili dejansko v veljavi leto dni prej, a je potekala enoletna poskusna doba, ki je uradno stopila v veljavo z omenjenim datumom. »Kriteriji se menjavajo vsaka štiri leta, in sicer po letnih olimpijskih igrah. Ravno v tem času poteka revizija obstoječih kriterijev. To bodo dobile na vpogled nacionalne panožne zveze, ki bodo predlagale svoje pripombe. Te se praviloma nanašajo predvsem na nova tekmovanja, kako jih ovrednotiti in podobno. Izvršilni odbor OKS te kriterije obravnava in sprejme, potem pa jih pošlje Strokovnemu svetu za šport RS,« je uradni postopek opisal Perko.
V kriteriju so zajete športne panoge, ki se jih kategorizira na podlagi organiziranosti, tekmovalnega sistema, njegovega trajanja in nekaterih drugih dejavnikov. »Prizadevamo si, da bi vzpostavili tudi jasnejšo registracijo športnikov znotraj kategorizacije. Da bi bile številke realnejše. Na podlagi števila registriranih športnikov zveze tudi kandidirajo za javna sredstva. Tista športna panoga, ki jih ima več, prejme več sredstev. Število registriranih športnikov pa zna biti nerealno,« je pojasnil Perko.
Osnovni namen kategorizacije športa je, da prepozna tiste športnike, ki si zaslužijo poseben status. Ta status prinese posameznikom pravice in dolžnosti. Med pravice sodijo zdravstveno in nezgodno zavarovanje, pravica do porodniškega dopusta, daljši čas študija... Med dolžnosti športnikov pa sodi, da si pri doseganju rezultatov ne pomagajo z uporabo dopinga, da spoštujejo športno etiko in moralo ter nastopajo za državno reprezentanco. V slednjo kategorijo denimo sodi problem športnih stav, v katerega smo v vse več primerih vpleteni tudi Slovenci. V takem primeru lahko športnik izgubi status, prekliče pa mu ga lahko le pristojni minister. Trenutno je to Žiga Turk.
Drugo zelo pomembno poslanstvo kategorizacije športa je povezava s financiranjem programov na državni in lokalni ravni. Ob tem kaže omeniti, da imata tako MIZKŠ kot FŠ še svoje dodatne kriterije za razdelitev finančnih sredstev. Precej več jih ima FŠ, med katere denimo sodi uspešnost, ki se meri po številu osvojenih kolajn kategoriziranih športnikov na velikih tekmovanjih. Na podlagi posebnih izračunov se od zneska, ki je na voljo in je vsako leto drugačen, deli finančna pogača.
Športne panoge razdeljene v tri razrede
Ker je torej kategorizacija športa izjemno pomemben dokument, na katerega se naslanjajo državne institucije, je zelo pomembno, da ne prihaja do odstopanj med posameznimi športnimi panogami. Pritiski so vsakokrat veliki, saj si nekatere športne panoge prizadevajo, da bi se pri kategorizaciji športa upošteval vrhunski rezultat na posameznem tekmovanju po sistemu vrednotenja tega v mednarodnih tablicah, ne pa uvrstitev na velikih tekmovanjih.
Po kategorizaciji športa so športne panoge v Sloveniji razdeljene v tri razrede. Ti se določajo po dveh kriterijih. Prvi je mednarodna razširjenost (koliko držav se ukvarja s posameznim športom, koliko članic ima mednarodna zveza in koliko jih tekmuje na svetovnem prvenstvu), drugi pa nacionalni pomen športne panoge. Slednjega so po točno določenem sistemu oblikovali na Fakulteti za šport, v veljavi pa je na podlagi raziskave, ki je bila opravljena leta 2004.
Podroben pogled kategorizacije športnih panog po razredih razkriva pomanjkljivosti. Po teoriji naj bi se v prvi razred uvrstile športne panoge, ki izpolnjujejo oba kriterija mednarodne razširjenosti in nacionalnega pomena (po sistemu 1+1>2), v drugega tiste, ki izpolnjujejo le enega (0+1>1 ali 1+0>1), v tretji razred pa tiste, ki ne izpolnjujejo nobenega (0+0>0). Toda podrobnejša analiza razkriva, da je dejansko mogoče dobiti po kriteriju nacionalnega pomena več točk. To pomeni, da je lahko športna panoga, ki v mednarodni konkurenci ne izpolnjuje pogojev zadostne razširjenosti, še vedno v prvem razredu. In sicer na podlagi nacionalnega pomena, pri katerem dobi več točk.
Na prednostnem seznamu brez tradicije
Takšen način je po mnenju nekaterih športov z največjo konkurenco nepravičen. Po takšnem načinu štetja so denimo smučarski skoki v najvišjem razredu športne kategorizacije, kar gre v nos večini športnih delavcev, s katerimi se dnevno pogovarjamo. Navsezadnje tudi športnikom. Po drugi strani je v izdelanem sistemu izpostavljen le en šport, kar priča o tem, da je formula transparentna. Bolj bo šlo kritikom v nos dejstvo, da so smučarske skakalke z vstopom v olimpijsko druščino prav tako uvrščene v najvišji razred, saj se športi ne ločijo na moške in ženske. To pomeni, da so se skakalke čez noč znašle na prednostnem seznamu, tudi kar zadeva zaposlovanje v državnih organih, čeprav je ta šport tako v Sloveniji kot svetu brez tradicije. OKS namreč na podlagi kategorizacije pripravlja tudi prednostni seznam pri zaposlovanju športnikov v javni upravi, ki jo ministrstva sicer upoštevajo, a imajo pravico zaposliti športnike glede na lastne interese.
Kategorizacija velja tudi za vse kolektivne športe. Tudi pri njih ni izjem, ali se posameznik ukvarja z nogometom ali hokejem na ledu. To v prevodu pomeni, da si lahko svetovni razred pribori smučarska skakalka Eva Logar s 6. mestom na SP, ne pa Matic Osovnikar s 7. v finalu teka na 100 m na SP. Ali hokejist Anže Terlikar z 8. mestom na SP, čeprav je prvenstvo vsako leto, ne pa nogometaš Samir Handanović z 9. mestom na SP ali 5. mestom na EP. Ni treba posebej poudariti, kako težko se je na veliko tekmovanje uvrstiti nogometašem, s čimer bi si reprezentanti šele izborili status mednarodnega razreda.
V kategorizaciji športa so tudi specifike, kar zadeva možnosti doseganja rezultata, ki zadošča kriterijem. Alpski smučar ima denimo več kot 30-krat na sezono možnost doseči rezultat, ki ustreza kriterijem, v kolektivnih športih in številnih drugih individualnih je teh priložnosti precej manj. Tudi zaradi tega dejstva bo zanimivo spremljati revizijo obstoječe kategorizacije v športu, saj se bo natančno videlo, v katero smer se gibljejo razmišljanja tistih, ki o tem odločajo. Dejstvo pa je, da pri pregledu imen in priimkov najpomembnejših ljudi v športni politiki večkrat naletimo na ena in ista imena. V zadnjem času prevladuje Bogdan Gabrovec, podpredsednik OKS, predsednik Judo zveze Slovenije, ki je bil letos v Londonu tudi vodja slovenske olimpijske odprave. Gabrovec je hkrati predsednik Fundacije za šport in vodja skupine ob reviziji obstoječe kategorizacije Odbora za vrhunski šport pri OKS.
Atletske tablice ne pridejo v poštev
Edvard Kolar je v zadnjem desetletju sodeloval pri oblikovanju kategorizacije v športu, z menjavo oblasti pa ga ni več na vidnih mestih, čeprav gre za človeka, ki ima o tem največ znanja v Sloveniji. Tema njegove doktorske naloge je bila vrednotenje športnih panog z vidika vrhunskega športnega rezultata. Bil je soavtor vseh meril in pravil, po katerih se razporejajo sredstva na državni ravni. »Pri aktualni kategorizaciji smo odprli vrata tudi neolimpijskim športom, kar je bil velik napredek. Ne strinjam se z očitki, da v Sloveniji zanemarjamo ekipne športe. Menim, da je v ekipnih športih celo bistveno lažje izpolniti kriterije kot v individualnih. Večkrat smo bili deležni tudi kritik iz atletskih vrst, saj si želijo, da bi kot kriterij za razvrščanje športnikov v razrede veljale tablice. Če bi atletom to priznali, bi zrušili ves sistem. Mislim, da imajo atleti celo največje število kategoriziranih športnikov, kar kaže na to, da je merilo za doseganje njihovih ciljev spodbudno,« odgovarja Kolar.
Športni delavec, ki si je ustvaril ime kot trener Mitje Petkovška, ima tudi svoj pogled na pridobivanje svetovnega razreda. Čeprav velja gimnastika za enega najbolj globalnih športov na svetu, ne zagovarja dejstva, da je v športu, iz katerega izhaja, težje doseči odmeven rezultat kot denimo v športih, v katerih je konkurenca držav manjša. »Mislim, da je uvrstitev med prvih šest na svetovnem prvenstvu ali olimpijskih igrah v vseh športih izjemno težko dosegljiva. Menim, da razvitost športa malo pomeni v sami kakovosti, ki se meri do 20. mesta na svetovnih lestvicah. Toliko je po mojem mnenju izredno dobrih posameznikov v vsakem športu. Vsem med njimi se je enako težko uvrstiti med najboljšo šesterico, ki zagotavlja svetovni razred. Zato se ne strinjam s kritikami nekaterih športov, da bi morali pri njih šteti za izpolnitev svetovnega razreda uvrstitve do osmega mesta.«
