Težava je v tem, da takšna razkritja še nekaj časa ne bodo obrnila trenda. Zaradi kazenskih obsodb in razkritih laži na kratek rok v parlamentu ne bo nič manj tovrstnih ljudi. Bolj verjetno jih bo več, saj se bodo ljudje z integriteto strank, kandidatnih list in parlamenta še bolj na široko ogibali. Na dolgi rok je lahko drugače. Močno in neodvisno pravosodje nosi ključno vlogo v procesu sankcioniranja kazensko pregonljivega vedenja, ni pa mogoče po kazenski poti sankcionirati laži. To pa ni le delo za politične stranke, temveč tudi za volilne upravičence. Bodimo še bolj kritični, zahtevni, strogi in nepopustljivi do tistih, ki naj nas predstavljajo. Ne ponavljajmo situacije z mariborskim županom, ki je bil v istem tednu, ko je komisija za preprečevanje korupcije razkrila koruptnost njegovega ravnanja, izvoljen za državnega svetnika. Ne nagrajujmo fiaskov. Zahtevajmo odgovornost.

Na področju pravosodja je minuli teden prišlo še do enega dolgo pričakovanega razpleta, in sicer do prvostopenjske sodbe v zadevi Balkanski bojevnik. Zadeva je bila za sodišče in tožilstvo zagotovo zahtevna z vidika števila obdolžencev in teže očitanih kaznivih dejanj, razen tega pa ni bila zadeva nič posebnega glede na katero koli drugo zahtevno in obsežno kazensko zadevo. Prav zato je osupljiva reakcija pristojnega ministra, ki je napovedal nadzor nad delom sodišča z obrazložitvijo, da je bil postopek prepočasen, saj da je trajal kar dve leti, sodišča pa da očitno niso dovolj učinkovita. Kako, prosim? Gospod minister, zakaj nadzora nad delom sodišča ne opravite kar ob vsaki oprostilni sodbi v večji zadevi, v kateri postopek traja več kot dve leti? Opisani dogodek je očiten primer vmešavanja politike v sodstvo, poseganja v načelo delitve oblasti in s tem v sodniško neodvisnost. Tovrstnim posegom bi se morali izogibati, saj sodstvo v Sloveniji že zdaj ne uživa ustreznega ugleda v javnosti. Stanje zahteva sistematičen pristop h krepitvi sodstva, k čemur bi minister tudi sam moral prispevati na način, da bi izrazil zaupanje v odločitev sodišča. Če ta ni bila pravilna, bo za to poskrbela sodna instanca.

Ob tem ne gre spregledati, da rebalans proračuna in zmanjševanje sredstev za sodstvo, zaradi katerega so napovedane vsaj zamude pri plačevanju stroškov sodišča, k večji učinkovitosti sodstva ne bosta pripomogla. Prav tako k večji učinkovitosti ne bo pripomogel nadzor sodstva s strani pristojnega ministrstva. Pozitiven učinek imajo lahko kvečjemu dodatna sredstva, namenjena sodstvu, več usposobljenih kadrov in reorganizacijski ukrepi, predvsem pa neposeganje v neodvisnost sodstva. Slovenska sodišča prejmejo okoli 700.000 novih zadev na leto, zato ni smiseln nadzor, ampak ukrepi za zmanjševanje števila in in hitrejše reševanje sporov. K temu lahko bistveno pripomore trajna promocije mediacije, tako sodišču pridružena kot zunajsodna, ki je namenjena temu, da se spori začnejo reševati v zgodnji fazi, še preden pridejo do sodišča. Ena od raziskav na področju mediacije je pokazala, da sodnik kot mediator v istem času reši skoraj dvakrat več zadev, kot če bi v njih sodil, da o hitrosti reševanja sporov z mediacijo (nekaj mesecev) v primerjavi s trajanjem sodnih sporov (več let) niti ne govorimo.

Alternativno reševanje sporov razen mediacije v Sloveniji še ni doživelo potrebnega razcveta in se še ni ustrezno umestilo v pravno kulturo. To še zlasti velja za državo, ki se otepa sklepanja sporazumov z nasprotnimi strankami tudi tam, kjer bi bilo to v obojestransko korist. Tako je tudi v primeru Kurić pred evropskim sodiščem za človekove pravice. Vlada spodbude sodišča, naj se poravna, ne razume ali noče razumeti, temveč trmasto vztraja pri svojem. Še več, ustanovila je delovno skupino za izvršitev sodbe, v njej pa ni predstavnikov žrtev, kar spodjeda legitimnost predlogov, ki (če) jih bo pripravila.

Vlada pa se ni ustavila tu. V času vsesplošnega varčevanja in ob armadi v državni upravi zaposlenih pravnikov se je odločila, da bo načrt za izvršitev sodbe evropskega sodišča oddala v delo zunanjemu izvajalcu, in sicer štirim pravnikom s Fakultete za državne in evropske študije. Tu sta problema vsaj dva. Prvi je, da se zaposleni na tej fakulteti doslej z izbrisom niso ukvarjali ne javno ne raziskovalno, kar je mogoče preveriti z vpogledom v bazo znanstvenih bibliografij. Izjema je profesor Tone Jerovšek, ki naj bi bil po poročanju medijev eden od štirih avtorjev bodočega načrta. In tu tiči drugi problem, saj gre za osebo, ki je goreče kritizirala odločbe ustavnega sodišča o izbrisu (češ da jim verjamejo le slepci in sleparji), trdila, da izbris ni bil protiustaven, s tem pa je zagrešila hudo strokovno napako. Težko si je zamisliti, kako bo nasprotnik ideje, da se je krivica sploh zgodila, pripravljal načrt za izvršitev sodbe. Kateri koli pravnik, ki meni, da je bil izbris edino pravično in ustavnoskladno dejanje, bi moral za pripravo načrta za izvršitev te prelomne sodbe izvesti salto mortale, kar se za pravnika res ne spodobi (za politika morda že). V tem položaju se ponuja vrsta skrajno grotesknih prispodob, navedimo najmilejšo: zaupati izdelavo načrta za izvršitev sodbe evropskega sodišča pravniku, ki je podpiral in zagovarjal izbris, je, kot bi volku zaupali postavitev staje za drobnico.

Ko gre za izbris, nas oblasti vedno znova osupnejo. Tudi ko mislimo, da smo že videli vse.

Dr. Neža Kogovšek Šalamon je pravnica in direktorica Mirovnega inštituta.