Če je imela javnost, torej lokalna skupnost, vodarji, zaščitniki kulturne dediščine..., do letošnjega leta možnost uveljaviti svoj interes in v korist širše skupnosti preprečiti širjenje proizvodnih, kmetijskih, turističnih in rekreacijskih objektov na sosednja nezazidljiva zemljišča, od julija dalje ni več tako. Toda medtem ko naj bi že tako sporna izključitev (strokovne) javnosti iz odločanja o rabi prostora veljala le izjemoma in najdalj do začetka leta 2015, gre skupina poslancev s prvopodpisanim Jožetom Tankom (SDS) na čelu še dlje in poskuša iz tega s predlagano spremembo zakona o prostorskem načrtovanju po hitrem postopku zdaj napraviti trajno pravilo. »To pomeni urejanje prostora za zaprtimi vrati,« je ogorčena mag. Maja Simoneti, vodja skupine Odgovorno do prostora, ki takšnemu predlogu ostro nasprotuje.
Vlagatelji gredo tja, kjer je prostor
Do letošnjega leta je za vse, tako za posameznike kot za podjetja, veljalo, da je dovoljeno graditi le na tistih površinah, ki jih kot zazidljive določajo občinski prostorski načrti (OPN). Ker se sprejemanje teh temeljnih prostorskih aktov občin pri nas po navadi vleče nekaj let, to hromi lokalni gospodarski razvoj in prizadene marsikaterega vlagatelja. »Ker zaradi nesprejetega OPN niso smeli zgraditi dodatne proizvodne hale, je podjetje, ki v eni od manjših slovenskih občin zaposluje pomemben delež tamkajšnjih prebivalcev, svojo proizvodnjo skoraj preselilo drugam. To bi bil velik udarec za občino,« problematiko opisuje generalna sekretarka Skupnosti občin Slovenije Jasmina Vidmar.
Zato so poslanci julija letos potrdili spremembo zakona, po kateri je v občinah, ki še nimajo novega OPN, za širitev obstoječih proizvodnih, kmetijskih, turističnih in rekreacijskih obratov do 5000 kvadratnih metrov dovolj že sklep občinskega sveta. Izjema so le varstvena, zavarovana, degradirana, ogrožena in druga območja, za katera velja poseben pravni režim. S tem so se v teh občinah pri določanju novih zazidljivih površin izognili tako strokovni presoji nosilcev urejanja prostora kot razgrnitvi sprememb pred širšo javnostjo in upoštevanju njenih pripomb, kar je sicer del postopka sprejemanja OPN. Še naprej morajo te občine za mnenje o širjenju stavbnih zemljišč prositi ministrstvo za infrastrukturo in prostor ter ministrstvo za kmetijstvo in okolje, toda če ti dve ne odgovorita v 15 dneh – kar je glede na dosedanjo prakso zelo verjetno – njun molk šteje kot potrditev občinskega sklepa. Ker je s takšno ureditvijo državni zbor kaznoval tistih 40 od obstoječih 215 občin, ki so se potrudile in OPN do zdaj sprejele, želi že omenjena skupina poslancev te določbe razširiti na vse slovenske občine, hkrati pa umikajo njihovo časovno omejitev.
Obvod stroke, javnosti in postopkov
»Vemo, da pri prostorskem načrtovanju ni vse tako, kot bi moralo biti, zato pozdravljamo smiselne poenostavitve, toda temu 29. členu zakona že od vsega začetka nasprotujemo. Predstavlja namreč obvod za nekatere, da se izognejo stroki in javnosti pa tudi klasičnemu postopku, ki jih morajo drugi še vedno spoštovati,« poudarja predsednica sekcije prostorskih načrtovalcev pri Zbornici za arhitekturo in prostor Slovenije dr. Liljana Jankovič Grobelšek. Ob tem Simonetijeva izpostavlja, da imamo v Sloveniji vlagatelje, ki si želijo izvesti posege, ki so problematični z vidika sosedov, kakovosti bivanja ali kakovosti širšega okolja in prostora, zato v rednih, odprtih in legitimnih postopkih ne bi bili potrjeni. »Vprašati se je treba, zakaj manjkajoče površine niso bile nikoli vgrajene v prostorske akte,« opozarja.
Nova zakonodaja odpira vrata tudi uresničevanju takšnih projektov. »Vlagatelj, ki do zdaj zaradi nasprotovanja lokalne skupnosti recimo ni mogel širiti svojih proizvodnih obratov na kmetijsko zemljišče, bo zdaj to lahko storil, če se bo tako dogovoril z občinskimi funkcionarji. Stroka in javnost ne bosta slišani, ker ne bosta imeli priložnosti povedati svojega mnenja,« pojasnjuje Simonetijeva. Ob tem izpostavlja še problem diskrecijske pravice občinskih svetnikov, da odločijo, komu bodo omogočili širitev dejavnosti in komu ne. Predvsem pa je po njenem mnenju sporna neenakost vseh potencialnih vlagateljev pred zakonom. Ne le da bodo tisti, ki so se morali prebiti čez redni postopek in se v tem procesu soočiti z interesi drugih, kar naenkrat v enakem položaju kot tisti, ki so izpustili vmesne korake in prepričali le občinske svetnike. Zakon tudi favorizira tiste, ki želijo na primer graditi teniška igrišča, in v slabši položaj postavlja tiste, ki bi radi gradili stanovanja. Po besedah Simonetijeve pa je problematično tudi usklajevanje stanja na terenu s prostorsko dokumentacijo, saj kar naenkrat spremembe v prostoru ne bodo osnovane na enotnem OPN.
Občine med tnalom in nakovalom
»Postopki spreminjanja namembnosti zemljišč so bili do zdaj urejeni tako, da sta z njimi država in družba ščitili javni interes in z usklajevanjem interesov ter preprečevanjem parcialnih, asimetričnih koristi posameznikov oziroma skupin skrbeli za dolgoročno stabilno urejen prostor. Manj, kot imamo prostora, in več, kot nas je, bolj je pomembno, da so te trajne spremembe prostora nadzorovane in vodene v poštenem, odprtem, preglednem in strokovno preverjenem postopku, ki vključuje tudi javno razpravo,« pripoveduje Simonetijeva. Predlog poslancev gre po njenih besedah v popolnoma drugo smer: »Želijo uveljaviti posebne pravice, po katerih bodo lahko nekateri vlagatelji na enostavnejši način, predvsem pa stran od oči javnosti, delali in načrtovali, kar bodo želeli. Naša podmena je, da bo vse več vlagateljev želelo takšne posebne pogoje,« opozarja.
Čeprav Vidmarjeva pravi, da znajo biti občine predlagani spremembi zakonodaje naklonjene (na skupnosti je še niso obravnavali), je tudi v občinskih vrstah mogoče slišati kritike na račun predlaganih sprememb. »To je samo nadaljevanje napačnih odločitev. Že prva sprememba zakonodaje je bila slaba, ta je pa še slabša,« se je glasil eden od ostrejših komentarjev. Namesto da bi recimo zagotovili hitrejši odziv ministrstev, kjer se postopki sprejemanja OPN stalno ustavljajo, poslanci sprejemajo rešitve, ki lahko ob že tako relativno slabem ravnanju s prostorom v Sloveniji povzročijo veliko škode, je slišati med predstavniki občin. »A ker so občine potisnjene v nemogoč položaj, saj na prostorskem področju zadeve ne delujejo, pridemo do tega, da podprejo tudi dolgoročno in sistemsko slabe rešitve,« še pravijo.
