»Zadnje dni postajam vse bolj živčen. Rad bi, da bi se sezona začela takoj, ne pa šele čez več kot dva tedna,« je Jakov Fak navrgel po dopoldanskem treningu sredi biatlonskega vadbenega centra pod Viševnikom. Bila je vremenska idila, v kakršni navadnim obiskovalcem visokogorske planote zaigra srce od navdušenja. Sonce je bilo tako močno, da je svetovni prvak sončna očala snel le za dobre pol minute, za streljanje. Ni bilo niti vetra, ki bi vrtinčil puško ali hladil ozračje.
Glede pogojev bi svetovni prvak in njegovikolegi lahko nergali le zaradi vrtiljaka. Zgledno urejena smučina na izdelanem snegu ni bila daljša kot za izmerjenih 142 sekund teka. Še 400 metrov dolgo pentljo na naravni mešanici snega in ledu je že opoldansko sonce stalilo do asfalta. Skratka, idila, kakršnih na Pokljuki ni prav veliko, še zlasti ne v začetku novembra.
»Pred dnevi sem Jaku dejal, da je glavnina dela opravljenega. Preostane nam še brušenje fines, a zaradi tega naj si ne beli glave. Položil pa sem mu v razmislek, da naj najde stvari, s katerimi si bo zapolnil dan do večerne tekme. V Östersundu na prvih tekmah to lahko bistveno spremeni dnevni ritem in odloča o sekundah. On je tako dobro pripravljen, da lahko razmišlja o vsaki sekundi tudi po tej plati,« je trener Uroš Velepec že pred koncem treninga razkril podrobnost, o kateri tudi razmišlja v dobro varovancev. V zadnjih dneh pred sezono gre namreč le za odtenke.
Trener Uroš Velepec je imel za vsakega pripravljen svoj ritem teka. »Imajo malce različne nivoje intenzivnosti, ker nekateri potrebujejo višji ritem, da pridejo v tekmovalno stanje, drugi manjšega. Ivek in Jaka sta podobna, zato sta skupaj. Ivek lahko zelo dolgo teče na nizkem laktatu. Dober bi bil za maratonski Vasaloppet. A če bi mu Jaka navil ritem, bi težko vzdržal. Če pa Janez vzdrži, bo dobro,« je razločil dvojec dneva Fak – Janez Marič, ki sta skupaj vijugala v pentljah vrtiljaka kot Čop in Špik v čolnu.
Biatlonec iz Mrkopalja se je vmes naučil še kakšno novo bohinjsko narečno besedo. Malce sta pogodrnjala na račun gneče, če se kateri od mladih tekačev, rekreativcev ali mladih avstrijskih biatloncev ni umaknil ob prehitevanju. »Ne razumem tega. Ni nikakršnega spoštovanja. Saj vidijo, da smo hitrejši,« Fak ne razume vedenja, ki velja v smučini kot olika. Marič, ki velikokrat ne varčuje z besedami, ga je spomnil, da je najhujše doživel v Skandinaviji. In ni bilo nobenih pripomb več. Pokljuka je zakon. Slabi vremenski obeti ta teden bodo drugo poglavje.
Na treningih je zares vse pod nadzorom. Fizioterapevt Mitja Račečič je imel nalogo, da meri laktat, mlečno kislino v krvi. Biatlonski vampir, ki dela le ob belem dnevu na strelišču, je sesal iz ušes. Nivo laktata je merilo za ritem teka. Andreji Mali ni bilo treba počasneje. Najmlajšemu Simonu Kočevarju in Petru Doklu tudi ne. Malce se je zapletlo le ob Teji Gregorin in Klemenu Bauerju, ihanskima sosedoma, ko je merilec laktata pokazal premalo. Bauer, fant izjemnega potenciala tudi za veliko zmago, kar nekako ni verjel, da napor ne pride do živega tudi partnerju v smučini, kombinatorcu Mitji Oraniču, kateremu so v biatlonskem štabu očitno priskočili na pomoč. »Jaz sem popolnoma zanesljiv. Bolj kot ta 'mašina',« je Mitja Račečič, Račka v biatlonski srenji, opravičeval remek delo dneva. Velepec podatkov s papirja ni vrgel stran. Kandidat za lovoriko trenerja leta, v Sloveniji in med biatlonci v svetu, bo razbral bistvo.
Račečič ima še eno pomembno vlogo. Je prvi asistent strelskemu trenerju Tomašu Kosu, Čehu iz Jablonca, ki že trinajsto sezono bdi nad padanjem tarč. Račka ima namreč nalogo, da moti zbranost prve strelke Teje Gregorin. Je nezgrešljiva. »Ja, včasih res počne neumnosti, da bi povečal pritisk in nezbranost. Upam, da bom tako zanesljiva kot sem zdaj, tudi kasneje na tekmah,« je moteči faktor opisala Teja Gregorin. Kos je za daljnogledom, usmerjenim v tarče, le veselo žvrgolel.
Edini, ki je malce tožil, da mu puška ni nesla v črno, je bil Janez Marič. Pri 37 letih ima še motiv, da se vsaj približa legendarni zmagi v Östersundu, ki bo februarja obrnila deseto obletnico. »Je zelo miren na strelišču, a malce še premalo samozavesten. Tako preveč čaka na strel in sproži prepozno,« je napake pojasnil Velepec. Je sicer ekspert za tek, a vedno išče simbiozo prvih dveh. Tehniki in ekonomiki teka so med pripravami posvetili veliko časa, pravi. Kamera v Velepčevi roki je skrbno sledila finesam. Na oko videno je zdaj med Doklom, Maričem in Fakom v tehniki manj razlik. Morda želi junaka Ruhpoldinga Velepec klonirati.
No, to sezono bo reprezentanca še bolj opažena z novim videzom. Le da Faku, tako kot Teji Gregorin, ni prav nič všeč nov živo rumen videz oblačil finskega proizvajalca One Way. Vsestranski mojster Marič pravi, da so le nepraktični, ker se na strelišču hitro umažejo, Fak je neomajen, da so v takih niansah videti grdi. Vendar ponudba opreme in oblačil, kot jo ima že dve leti tekaška reprezentanca, je nekaj, na kar tudi svetovni prvak ne more vplivati. Je pač strategija proizvajalca, ki prodira globalno s prvakom. Slovenci še vedno iščejo četrto biatlonko. Ekaterina Rečkalova se zadnje obdobje kar malo skriva, ker Rusinja slovenskega rodu očitno še nima urejenega slovenskega državljanstva, čeprav naj bi potni list dobila že marca. Da bo Slovenija nastopala s štafeto, pa vabijo nazaj Dijano Ravnikar. Sezona svetovnega pokala se bo letos začela malo drugače, z uvodno tekmo mešanih štafet že v nedeljo, 25. novembra, v tej disciplini so Jakov Fak, Klemen Bauer, Andreja Mali in Teja Gregorin svetovni podprvaki.
