Ločitev komercialnih in naložbenih dejavnosti
Prav zaradi velike izpostavljenosti finančnemu sistemu je bilo britansko gospodarstvo med trenutno krizo dokaj hudo prizadeto. Obenem je kriza razgalila številne kritične pomanjkljivosti otoškega finančnega sistema ter izpostavila potrebo po celovitih in daljnosežnih reformah, ki so se jih lotili že kmalu po finančnem zlomu. Večinoma so bile namenjene izboljšanju regulatornega sistema, identifikaciji sistemskih tveganj in ohranitvi statusa Združenega kraljestva kot enega svetovnih finančnih središč.
Še prej je bilo potrebno reševanje kritično prizadetih bank, zaradi česar so bili žepi britanskih davkoplačevalcev doslej olajšani že za 124 milijard funtov. Obenem bo morala vlada prizadetim bankam še več let nuditi likvidnostno in garancijsko podporo, ki je na višku krize znašala kar 955 milijard funtov, sedaj pa se je znesek skoraj prepolovil na 512 milijard. Nastopil je čas za naslednji korak, najnovejši zakonodajni paket pa se osredotoča na zagotavljanje stabilnosti in konkurenčnosti bančnega sistema po strukturnih in povezanih reformah, ki si jih je zamislila Neodvisna bančna komisija (ICB). Slednja je že konec lanskega leta za doseganje zastavljenih ciljev predlagala dvotirni sistem ukrepov, s katerimi bi okrepili robustnost bančnega sistema ter olajšali in pocenili reševanje težavnih bank. Obenem bi močno omejili moralni hazard in s tem zmanjšali privlačnost sprejemanja prevelikih tveganj, eno izmed temeljnih vodil nove bančne ureditve pa je tudi večja zaščita davkoplačevalcev. Ukrepi se tako delijo na dve veji, pri čemer se prvi osredotočajo na izboljšanje zmožnosti bank za absorpcijo izgub, drugi pa na tako imenovani »ring-fencing« oziroma ločevanje dela finančnih sredstev pri ključnih bančnih storitvah. Za ta ukrep se sicer že nekaj časa zavzema tudi vodstvo EU.
Koristi močno pretehtajo stroške
Čeprav je nova zakonodaja usmerjena zlasti k bančnim reformam, pa se britanske oblasti zavzemajo tudi za širše sistemske spremembe z namenom izboljšanja integritete in robustnosti celotnega britanskega finančnega sistema. Ocenjujejo namreč, da bi takšen celovit reformni okvir prinesel občutne finančne koristi, čeprav bi seveda njegovo uveljavljanje povzročilo tudi določene stroške. Tako naj bi se dolgoročna rast BDP znižala za desetino odstotka oziroma milijardo funtov letno, skupno pa bi britansko gospodarstvo iz naslova reform do konca desetletja utrpelo do 20 milijard funtov stroškov. Temu je potrebno dodati še okoli pol milijarde funtov nižje davčne prihodke in stroške prodaje državnega deleža v nacionaliziranih bankah RBS in Lloyds, kar bi v najslabšem primeru pomenilo do pet milijard funtov. Na drugi strani pa je dolgoročno zvišanje britanskega BDP ocenjeno na pol odstotka oziroma sedem milijard funtov letno, skupno pa bi koristi lahko presegle celo 130 milijard funtov. K temu bi največ pripomogla večja finančna stabilnost in posledično tudi večja ekonomska stabilnost, navsezadnje pa bi robustnejši finančni sistem zmanjšal tudi izpostavljenost države do težavnih bank in ji s tem znižal stroške zadolževanja na mednarodnih kapitalskih trgih. Oblasti se nadejajo, da bo nova zakonodajna ureditev v veljavi že do konca tega mandata, torej do sredine leta 2015, v vsakem primeru pa bodo morale banke vsa priporočila ICB upoštevati najkasneje do leta 2019.
