Martinovo v današnjih oblikah je razmeroma mlad praznik, a njegove prejšnje vsebine segajo daleč nazaj v zgodovino. Osnove so zagotovo predkrščanske, a tako kot krščanske, tudi te pomenijo praznovanje zaključka letine. Krščanstvo je Martinov praznik postavilo na začetek predbožičnega posta nekje med 5. in 6. stoletjem. Osebo, po kateri se praznik danes imenuje, pa so ljudje začeli častiti že kmalu po njegovi smrti – Sv. Martin je bil namreč pokopan 11. novembra 397.
»Pršu je, pršu sveti Martin, on ga je krstil, jaz ga bom pil.« Je torej Martin krstil vino?To krščevanje vina je mlajši kulturni pojav, najbolj množično se je pojavil šele v 20. stoletju. Znano je, da je krščeno vino tisto, ki je mešano z vodo ali celo ponarejeno, zato bi se moralo vino le blagoslavljati. Krst ali blagoslov vina je seveda potreben le tam, kjer ljudje to želijo in gre za del njihove verske izpovedi.
Osrednja zgodba martinovanja namreč ostaja vino, še posebej v vinorodnih deželah. Tudi tukaj pa je vino le eno izmed vsakoletnih pridelkov in bi ga pravzaprav morali častiti z vsemi drugimi, s katerimi so prav tako bolj ali manj uspešno zaokrožili določeno letino.
Med obveznimi vsakoletnimi »pridelki« martinovanja ne sme manjkati martinova gos oziroma raca. Zakaj?O Martinovi gosi ali raci kroži več pripovedi, legend ali razlag. Praznična jed martinovanja so namreč predvsem pečene pernate živali ali koline. Martinovo spada med pozne jesenske praznike in ko govorimo o prazniku, to pomeni tudi praznični jedilnik. Legenda o Martinovi gosi pripoveduje, da naj bi se Martin skril med jato gosi, ko so mu sporočili, da bo imenovan za škofa, saj si ni želel te ugledne funkcije. Bolj verjetna pa je razlaga, da je gos v Martinovem prazniku le ostanek nekega starejšega predrkščanskega obredja ob zaključku letine, v katerem so imele gosi in druge pernate živali pomembno daritveno vlogo.
Zakaj Martinovo velja za jesenski pust?Jesenski pust ga imenujemo zaradi funkcijske podobnosti s pravim pustom. Slednji namreč uvaja dolgo postno obdobje, ki se konča z velikonočnim praznovanjem. Tako je tudi martinovo veselo praznovanje pred začetkom dolgega postnega obdobja, ki se zaključi z božičnimi prazniki.
Božični prazniki so po Sloveniji precej poenoteni. Po naših pokrajinah pa »zori« različno vino. Ali to pomeni, da se martinovo po državi razlikuje?Danes so martinovanja po Sloveniji precej poenotena, čeprav je še nekaj lokalnih in regionalnik razlik, ki so povezane s kulturno dediščino. Splošni del navad pa smo po drugi svetovni vojni delno prejeli iz sosednje Avstrije in ga po svoje pregnetli v neko izumljeno tradicijo. O različnosti praznovanj po posameznih slovenskih vinorodnih deželah je težko govoriti na kratko, saj je tovrstna dediščina izjemno bogata. Vsakič znova pa se postavlja vprašanje, zakaj je nismo znali ustrezno nadaljevati in nadgrajevati v sodobnost ter smo prevzeli najbolj neumne variante z raznimi kostumi škofov in menihov, ki bolj ali manj opiti kolovratijo po vinogradih, vinskih kleteh, javnih prireditvah in zidanicah.
Po vinogradih ne kolovratimo le 11. novembra, v uvodu knjige Martinov praznik ste zapisali, da ponavadi praznujemo kar cel teden. Ali Slovenci »Martina« izkoristimo kot izgovor, da spijemo kozarček ali dva več?Slovenci smo tako rekoč svetovni prvaki glede praznovanja tega praznika. Martinovo na Slovenskem ni le 11. november ter pripadajoča sobota in nedelja, ampak cel teden. Če koledar poskrbi, da je 11. november postavljen na »primeren« dan, lahko praznujemo tudi 14 dni. Praznika ne jemljemo kot izgovor, da bi spili kozarček ali dva več, ker imamo to možnosti in predvsem navado vsak dan in vse leto. Vsekakor pa je ta praznik zadnjih nekaj desetletij pomembno prispeval k dvigu pivske kulture, ki se ne kaže v popitih količinah, pač pa v odkrivanju družbenih in duhovnih razsežnosti, ki so povezane s pokrajinami, vinogradniki in vinarji popitih vin.
