Štiri tisoč let pravne znanosti, od davnih Sumercev in Urnamujevega zakonika do sodobnega modernega prava, vse je porušil en sam briljanten stavek predstavnika slovenske vlade za vprašanja nasledstva Rudija Gabrovca, znameniti »Gabrovčev paradoks«, s katerim se bo v prihodnosti prav vsak sodni proces končal neodločen.
– Kako ste rekli? bo otrpnil od groze neki ameriški sodnik in se konicami nohtov oklepal praznega upanja, da pa je morda vendarle slabo slišal.
– Ja, prav ste slišali, se bo samozavestno izprsil odvetnik, branilec nekega menedžerskega hohštaplerja, hladnokrvnega lopova in prevaranta, ki je stranke neke multinacionalne banke oškodoval za več sto milijonov dolarjev. Sklicujem se na »Gabrovčev paradoks«.
– Ampak, ampak, bo zdaj vstal tudi tožilec in nejeverno pogledoval zdaj sodnika, zdaj odvetnika. Vse je neizpodbitno dokazano, obtoženi je zahrbtno pokradel denar z računa, vse je lepo in do podrobnosti priznal, bil v skladu s postopkom spoznan za krivega in po zakonu obsojen na trideset let zapora!
– Vse to je seveda res, bo arogantno rekel odvetnik. Toda sodba je vseeno in brez kakršnegakoli dvoma pristranska.
– Ugovor! Ugovor! bo glasno protestiral tožilec.
– Lepo prosim, je bila sodba sprejeta v korist oškodovanih in v absolutno škodo mojega klienta? ga bo prekinil menedžerjev odvetnik.
– Pa saj ne obstaja, niti ni nikoli v zgodovini obstajala sodba, ki ne bi bila v škodo obsojenega!
– Mislite, pristranska? se bo kot hijena pretkano nasmehnil odvetnik.
– Po tej logiki je sodišče torej vedno pristransko! bo obupano poskusil gospod tožilec, grenko zavedajoč se, da tudi tokrat izgublja. To je paradoks!
– Seveda. Pravzaprav se tako tudi imenuje, bo zdolgočaseno dejal odvetnik in se obrnil k sodniku. Spoštovani gospod sodnik, prosim vas, pojasnite gospodu tožilcu koncept »Gabrovčevega paradoksa«.
– Jebiga, prav ima, bo resignirano priznal spoštovani gospod sodnik, nemočno skomignil z rameni, obsojenega lopova razglasil za svobodnega in rutinsko obrazložil sodbo s sklicevanjem obrambe na znameniti »Gabrovčev paradoks«, temeljno pravno načelo, po katerem se mora upoštevati pritožba na vsako sodbo, če se izkaže, da je bila odločitev sodišča za eno od strani v postopku pristranska.
– Fuck! bo zaklel tožilec.
Svet bo tako obtičal v pravosodnih vicah, nobena sodba v nobeni zadevi ne bo več dočakala pravnomočnosti, odvetniki bodo, ne da bi mignili s prstom, lepo čakali na konec sojenja, potem pa se zehajoč od zdolgočasenosti sklicevali na »Gabrovčev paradoks«, študentje prava po vsem svetu pa se bodo učili, da se je vse začelo 6. novembra davnega leta 2012, ko je Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu po tožbi trojice državljanov Bosne in Hercegovine proti Republiki Sloveniji razsodilo, da je slovenska država odgovorna za neizplačilo deviznih prihrankov varčevalcem Ljubljanske banke zunaj Republike Slovenije.
Ko se je tako že zdelo, da je dvajsetletna jara kača v primeru Ljubljanske banke vendarle pri koncu in da bo nekaj tisoč bosanskih in hrvaških varčevalcev le dobilo nazaj svoje prihranke, se je do tedaj neznanemu vladnemu uradniku Rudiju Gabrovcu na sestanku kolegija utrnila briljantna pritožbena strategija.
»Veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice bo moral biti v presojanju o slovenski pritožbi zelo temeljit,« je naslednji dan vladni predstavnik za nasledstvo napovedal pritožbo slovenske države, »kajti prvostopenjska sodba je pristranska.«
– Kako to mislite, »pristranska«? je osuplo vprašal uslužbenec Evropskega sodišča za človekove pravice in v rokah obračal pritožbo Republike Slovenije, pravzaprav samo list papirja s slovenskim grbom in enim samim stavkom.
– Tako, lepo, je samozavestno odgovoril Gabrovec. Nobenega dvoma ni, da je bila sodba sprejeta v korist oškodovanih varčevalcev.
– Seveda je bila sprejeta v njihovo korist.
– Lepo prosim. To pomeni, da je bila sodba pristranska.
Tudi sodnikom Evropskega sodišča se je zdelo vse skupaj precej smešno, toda ekipa Rudija Gabrovca bo že jutri pred najpametnejšimi pravnimi glavami brez težav dokazala logičen sklep, po katerem je sodba v korist samo ene strani očitno pristranska, in kompleten štiritisočletni pravni koncept krivde in odgovornosti bo splaval po vodi.
Neverjetno je pravzaprav, da se takšna genialna ideja ni že prej porodila kateremu izmed briljantnih svetovnih odvetniških umov. Kaj bi dali legendarni Thurgood Marshall, slavni Alan Dershowitz ali znameniti Johnnie Cochran, da so se prvi spomnili koncepta sodne pristranskosti! Zgodovina, vam rečem, bi se drugače pisala, če bi bil Rudi Gabrovec malo starejši in bi tistega petka pred dva tisoč leti nekaj prišepnil svojemu mlademu, dolgolasemu klientu, nato pa vstal in vložil pritožbo.
– Kakšno pritožbo? bi zbegano vprašal Poncij Pilat in si z brisačo otiral roke, ki si jih je pravkar umil.
– Spoštovani gospod sodnik, prvostopenjska sodba je očitno pristranska.
– Fuck!
