Le 20 odstotkov Nemcev med 25 in 34 letom doseže enako raven izobrazbe kot njihovi starši, 22 odstotkov pri izobrazbi zaostaja za njimi. To je v primerjavi z drugimi evropskimi državami precej nenavaden trend, običajno je namreč, da otroci dosežejo višjo izobrazbo, kot jo imajo njihovi starši.
V šoli uspešni le otroci "primernih" družin
Nemška sociologinja Jutta Almendinger je leta dolgo spremljala usode štirih otrok, prijateljev iz otroškega vrtca. Na konkretnih primerih je ugotovila to, kar v številkah pripovedujejo študije. Izobrazba ni več orodje socialnega vzpona, otroci, katerih starši so doma v nižjih družbenih slojih in sami neizobraženi, nimajo ali pa ne izkoristijo možnosti družbenega vzpona, ki bi jim jih sicer nudila višja izobrazba.
Alex, Erkan, Laura in Jenny so otroci, ki so sredi 90. let skupaj obiskovali vrtec. Jutta Almendinger je bila tedaj botra malega Alexa, hkrati ambiciozna mlada sociologinja, doktorantka univerze v Harvardu in profesorica na univerzi v Münchnu.
Domneva, da v Nemčiji le otroci bogatih in izobraženih staršev praviloma dosežejo visoko izobrazbo in s tem tudi visok družbeni status, jo je spodbudila k temu, da si je pri vseh štirih otrocih v času njihovega odraščanja in šolanja do njihovega 18. leta starosti redno zapisovala, kaj se jim dogaja in kako so se razvili. Njena študija je skoraj dve desetletji kasneje potrdila njeno domnevo. Uspeh v šoli imajo le tisti otroci, ki prihajajo iz "primernih" družin.
Le Alex do univerze
"Žalosti me, da so se življenja teh otrok razvila v tako različne smeri," pravi Almendingerjeva, medtem predsednica uglednega berlinskega Inštituta za sociološke raziskave. To, kar se je zgodilo z usodami otrok, ki jih je opazovala, občuti kot skrajno nepravično. Le eden od štirih otrok, ki jih je opazovala, se je razvil tako, kot je bilo glede na njihove sposobnosti moč pričakovati. Le njen krščenec Alex je dobil štipendijo in postal absolvent mednarodne šole v Veliki Britaniji. Ostali trije otroci so v stopnji izobrazbe ostali pod svojimi dejanskimi sposobnostmi ter izpadli iz šolskega sistema. Še najslabše jo je odnesla Jenny, ki je odraščala pri materi samohranilki.
Kar Almendingerjevo še posebej potre pa ni dejstvo, da se je to zgodilo, temveč da takšna spoznanja v Nemčiji ne pretresejo nikogar več, čeprav sta tudi obe omenjeni študiji opozorili na problem. Ta se ne zrcali v gimnazijah in univerzitetnem izobraževanju, ta je brezplačen in še vedno eden najboljših na svetu, trdijo strokovnjaki, problem je v tistih, ki do gimnazije ne uspejo priti.
"Največji problem je tista petina šolarjev, ki zgrešijo minimum," pravi tudi strokovnjak Jürgen Baumert in ugotavlja, da te šolski sistem izpusti iz rok, ne da bi v njem dosegli osnovno izobrazbo za opravljanje katerega koli poklica.
