Bili so v vrhu znanosti

Osrednji problem, pravijo naši sogovorniki, je v tem, da se potresov ne da napovedovati in da tega tudi od nikogar ni mogoče zahtevati. »To je smrt znanosti,« je včeraj komentiral geolog z Geološkega zavoda Slovenije dr. Miloš Bavec. »Obsojeni so bili vodilni italijanski seizmologi, ki sodijo v sam vrh seizmološke znanosti na svetovni ravni. Njihovo znanstveno ravnanje je pravzaprav vzorčno. Če pa bodo poslej javnost, pravniki, potrošniki zahtevali od seizmologov, naj se obnašajo tako, kot nakazuje rezultat tega sodnega procesa, je seizmologije konec.«

Bavec je za Dnevnik že pred časom razložil, da znanost lahko kvečjemu napove, kje se bo potres zgodil, nikakor pa ne, kdaj se bo zgodil. »Takšnih primerov, kot so bili šibkejši sunki v predpotresnih dneh v L'Aquili, je samo v Italiji vsako leto na desetine ali celo stotine. Treba je biti realist: znano je zgolj to, da gre za območje, ki je seizmično nevarno,« je povedal leta 2010, ko je italijansko tožilstvo še preverjalo, ali je proti sedmerici sploh mogoče vložiti obtožnico.

»Strokovnjaki smo šokirani,« je včeraj dejal tudi direktor urada za seizmologijo pri Agenciji za okolje (ARSO) dr. Andrej Gosar. »Šokantna je že sama višina kazni.« Po dostopnih podatkih je sodnik znanstvenikom dosodil eno leto dni več zapora, kot jih je sprva zahteval tožilec. »Še bolj pa je šokantno dejstvo, da je bila kazen dosojena, čeprav se vsa svetovna stroka strinja, da potresov ni mogoče napovedovati. Skorajda nimam komentarja,« je bil osupel Gosar. Enako je poudarjalo pismo več kot pet tisoč ameriških znanstvenikov, ki je leta 2010 podprlo tedaj še obtožence in ki je bilo naslovljeno na italijanskega predsednika Giorgia Napolitana. »Sprijazniti se bo treba s tem, da se določene naravne nesreče lahko predvidijo, lahko se denimo napovedo orkani ali izjemne padavine, za potrese pa to ne velja,« pravi Gosar. Seizmologi lahko zgolj ocenijo potresno nevarnost.

Obsojeni znanstveniki so v L'Aquili nekaj dni pred potresom, ko so mesto še tresli drobnejši potresni sunki, izdali poročilo, ki je zatrdilo, da potres ni izključen, da pa tudi ni zelo verjeten. Znanost potrese napoveduje na dolga obdobja. Z veliko verjetnostjo lahko denimo zatrdimo, da bo v naslednjih tisoč letih Ljubljano stresel uničujoč sunek. To se lahko zgodi čez devetsto let ali pa jutri. In če se bo zgodilo jutri, vendar danes nihče ne bo prebivalcev blokov poslal prenočevat pod šotore, to še ne pomeni, da lahko tožilstvo že kar začne pisati osnutek obtožnice.

Zapleteno ozadje

»Človeška psiha pogosto deluje tako, da želi ob tragičnih dogodkih za vsako ceno poiskati krivca. Pravo pa mora v teh primerih poskrbeti, da ljudje ne bodo odgovarjali za stvari, ki jih niso mogli preprečiti,« pravi profesor kazenskega prava dr. Matjaž Ambrož z ljubljanske pravne fakultete. »Konkretne sodbe sicer ne morem komentirati, ker je nisem prebral, zato moram govoriti na splošno. Kadar se nekomu očita povzročitev smrti iz malomarnosti ali drugo malomarno kaznivo dejanje, mu je treba med drugim dokazati, da je prekršil neko dolžnost in da bi lahko v dani situaciji to dolžnost tudi izpolnil. V italijanskem primeru je torej ključno, ali je bilo tako usoden potres mogoče predvideti, kar pa je v prvi vrsti strokovno vprašanje za izvedence potresne stroke. Če ni mogoče z verjetnostjo, ki meji na gotovost, dokazati, da bi bil ob skrbnejšem ravnanju obdolžencev potres predvidljiv, kazenske odgovornosti ne bi smelo biti,« pravi Ambrož.

»Če bi bilo mogoče poiskati vzročno zvezo med malimi potresnimi sunki in velikim potresom, bi se dalo razpravljati o odgovornosti,« meni tudi kriminolog dr. Dragan Petrovec. »Če pa tega do zdaj še nikjer niso ugotovili, je takšna sodba videti izredno prenagljena.«

V L'Aquili se je sicer po potresu izkazalo, da mnoge, tudi nove stavbe niso bile ustrezno protipotresno zgrajene. Popotresni kaos se je prelil v politiko tedanjega premierja Silvia Berlusconija, ki je iz tragedije začel kovati politične točke. »Kljub vsemu mislim, da ne gre za premišljen napad na znanost, ampak da je ozadje te sodbe prav po italijansko zapleteno,« je včeraj ocenil profesor analitične filozofije in teorije znanosti dr. Andrej Ule z ljubljanske filozofske fakultete. Po njegovem mnenju sodniki vendarle niso tako nespretni, da bi se pustili zaplesti v enostavno prelaganje politične odgovornosti na znanstvenike. »Kaj se je zares zgodilo, se bo šele pokazalo,« meni. Procesa še ni konec, saj so obsojenci napovedali pritožbe. »Mislim, da tisti, ki pravijo, da gre za obračun z znanostjo, pretiravajo. Če bi se vendarle izkazalo, da gre zgolj za to, pa je to znak za vznemirjenje.« Res je namreč tudi, da teptanje racionalnih znanstvenih dognanj za to, da bi dosegli kakšen drugi partikularni cilj – denimo da bi politika zaradi gospodarskih interesov spregledala segrevanje ozračja, učinek tople grede in obstoj ozonske luknje – tudi v novejši človeški zgodovini ni ravno redkost.