V zadnjih letih je postalo že tradicionalno, da se Ljubljanski mednarodni filmski festival, znan tudi pod kratico Liffe, uradno in ceremonialno odpre s kakšnim lažjim filmskim komadom, najraje s komedijo. Navsezadnje je filmski festival tudi neke vrste »fešta«, ki vsakdanjo realnost postavi v oklepaje. Ali pa jo na neki način preseže in destilira, prav kot to stori film Kena LoachaAngelski delež.
V filmografiji Kena Loacha obstajajo socialne drame, naseljene z lumpenproletarci, brezpravnimi delavci, džankiji in vsemi vrstami marginalcev, degradirancev in deprivilegirancev, ki so s svojo ostrino in naturalistično natančnostjo (že tolikšno, da je dajala komične učinke) postale tako rekoč njegova blagovna ali, lepše, avtorska znamka. V omenjene vrste spada tudi druščina glasgowskih delinkventov v Angelskem deležu, ki so na začetku filmu obsojeni na opravljanje javnih del. Med njimi je tudi Robbie, ki je prav brutalen prestopnik (nekega fanta je skoraj na smrt pretepel), a je sodnik z njim milosten, ker je njegova punca noseča in kaže znamenja poboljšanja. Toda Robbie bi se res rad reformiral, prekinil z delinkvenco in postal očka. Le da to ni tako lahko, najprej prav zaradi njegovih »senc preteklosti«, ki mu s pestmi in kiji grozijo, da ga ne nameravajo izpustiti iz svojega objema, potem zato, ker ne more najti dela, in navsezadnje zato, ker tudi oče njegovega dekleta (ta je res iz povsem drugega razreda kot Robbie) ne izbira sredstev, da bi prekinil fantovo razmerje z njegovo hčerko.
Skratka, vse že tako kaže, da se fant ne bo mogel izvleči iz te spirale nemožnosti, če… Da, če ne bi pomagala komedija, ki odkrije, da ima Robbie izvrsten voh in okus za prepoznavanje najžlahtnejših vrst najznamenitejše škotske pijače, viskija. A vseeno ne gre brez dobrega angela, očetovskega vodje skupine delinkventov pri javnih delih, ki je tudi ljubitelj viskija in svojo skupino odpelje na obisk destilarne in potem še v Edinburg na predavanje slavnega »mojstra Quaicha«, kot se imenuje varuh vrhunske kvalitete škotskega viskija. Tam se Robbie izkaže s svojim nosom, pritegne pozornost profesionalnega okuševalca, ki da dela za »nekega Rusa«, toda »angelski delež« (to je sicer strokovno ime za del alkohola, ki izhlapi med staranjem v sodu) prispeva tudi mlada kleptomanka v njegovi skupini, ki ukrade načrt kleti z »naj« viskijem, ocenjenim na milijon funtov.
In tu se začne zabavnejši del filma, ko se Robbijeva skupina, »maskirana« v škotska krila, odpravi proti kraju s tisto kletjo dragocenega viskija, ta viski zamenja z navadnim (na dražbi prodanim nekemu Američanu za več kot milijon funtov), potem eno steklenico pravega viskija za milijon funtov po nesreči razbije, drugo pa proda tistemu profesionalnemu okuševalcu v službi »nekega Rusa«. Robbie se je torej rešil s krajo, toda s tako »neškodljivo« (navsezadnje sta tako Američan kot Rus prišla do svojega viskija), da je to prav majhno zlo v primerjavi s tistim, v katerega bi ga potegnile njegove »sence preteklosti«.
